Diskretna groza buržoazije

Diskretna groza buržoazije

Recenzija izdelka
3. 8. 2020 - 13.30
 / Kinobar

Ob večletni krizi neoliberalizma ter porastu socialističnih politik smo nepresenetljivo priča novemu kulturnemu fenomenu: širjenju kritike kapitalizma v relativno mainstream filmih. Najizrazitejši primer tega fenomena je Parazit, lanskoletni dobitnik oskarja za najboljši scenarij, režijo in film; skorajda komunistična srhljivka in komedija, ki se vrti okoli problema razredne zavesti. Med korejskimi filmi je omembe vreden še Požiganje režiserja Leeja Chang Donga, srhljivka o amoralni monstruoznosti kapitalističnih elit; v ameriškem prostoru pa najbolj izstopa izrazito marksistična komedija Bootsa Rileyja Sorry to Bother You, ki povezuje problema razredne zavesti in črnske identitete.

Trendu novih levičarskih, buržoaziji nenaklonjenih filmov se pridružuje tudi lanska grozljivka Swallow, prvi celovečerec ameriškega režiserja Carlota Mirabella-Davisa. Gre za film, v katerem poblagovljenje in ekonomsko izkoriščanje stojita ob strani meščanske domestifikacije in ponižanja žensk. Z njim se Mirabella-Davis spusti v srhljive globine ženske odtujitve pod jarmom buržoazije, a tam na srečo najde latentno in nevarno željo po avtonomiji.

Glavna oseba filma Swallow je nekaj več kot dvajset let stara Hunter, nova žena premožnega podjetnika Richieja Conrada. Poroka s čednim buržujem se Hunter sprva kaže kot prava osvoboditev, saj izvemo, da se je pred zvezo z Richiejem preživljala s slabo plačanim in za buržoazijo neuglednim delom prodajanja toaletnih izdelkov. Richie je torej s poroko naredil nekaj neverjetnega: Hunter je povzdignil iz bede v luksuz, iz ničvrednega življenja povprečnežev v zavidano življenje družbenih elit. Ko se Hunter prvič znajde v prostorni, modernistični hiši, opremljeni z dragim pohištvom in zunanjim bazenom, ne skriva svoje hvaležnosti Richieju in njegovim staršem. 

A hitro postane jasno, da je novopridobljena svoboda mlade Hunter Conrad le navidezna in da je njeno novo življenje med elitami le svojevrstno nadaljevanje starega hlapčevstva. Družina Conrad je namreč ne obravnava kot sebi enako pripadnico buržoazije, temveč jo razume kot nekakšno diskontno blago, ki je lahko izvrženo ob prvih znakih defektnosti. Hunter se sprva uspe izogniti usodi defektnega blaga tako, da vestno opravlja vlogo ugledne in nevpadljive gospodinje; kmalu tudi zanosi, s čimer še dodatno utrdi svojo koristnost za družino Conrad. Ob vsem tem ji življenje v Richiejevi hiši postaja zmerom bolj neznosno – svojega nezadovoljstva sicer ne ubesedi, a potihoma prične iskati pogrešano svobodo.

Njeno nezadovoljstvo in iskanje svobode prideta do prvega pravega izraza z razvojem sindroma Pica. To je motnja hranjenja, za katero je značilno požiranje neužitnih, pogosto tudi neprebavljivih predmetov – v primeru Hunter so to med drugim frnikole, bucike, baterije, ključavnice, ključi, šahovske figure in ščipalke za obešanje perila. Požiranje teh predmetov večkrat vodi do notranjih krvavitev in Hunter v filmu dvakrat pristane na operacijski mizi. Razvidno je, da je njeno delovanje pogosto samomorilno, še pogosteje pa s svojimi dejanji ogroža še nerojenega otroka. 

Vendar abortus ali samouničenje nista niti poslednja niti neposredna cilja Hunter Conrad – smoter njenega požiranja neprebavljivih predmetov je v zadnji instanci nekakšen užitek ob spontani transgresiji; užitek ob tem, da je sama tista, ki odloča o lastni usodi, življenju, telesu - ali preprosteje, užitek ob občutku, da je avtonomen subjekt. Hunter torej s požiranjem neprebavljivih predmetov meri na potrditev lastnega dostojanstva; na potrditev, ki je nikakor ne prejme od svoje nove buržujske družine.

Hunter se mora spoprijemati z dvojnim zatajevanjem: na eni strani z dehumanizacijo in posledičnim občutjem ničvrednosti, ki se stopnjuje v interakciji z Richiejem in njegovimi starši, na drugi strani pa z morečim novim okoljem, v katerem najpogosteje preživlja samotne in osamljene dneve. Richiejeva hiša – kljub svoji razkošnosti ali morda prav zaradi nje – deluje odtujeno in brezosebno. Kljub temu da se v njenih prostorih kopiči drago blago, se hiša zdi prazna, izpraznjena, kot da je iz nje izsrkana vsa življenjska substanca. Vtis mrtvosti poudarja tudi vseprisotnost hladnih barv, ki navadno nastopajo skupaj z mrliško bledo dnevno svetlobo. Povrh vsega pa hiša stoji na izolirani lokaciji, odmaknjeni od navadnega človeštva. Nahaja se v vzvišenem, gozdnem zatišju, kjer se zdi, da se nobena katastrofa ne more dotakniti buržujskega vsakdana. 

Eden izmed redkih primerkov navadnega človeštva, ki ga Hunter spozna v svojem novem življenju, nosi ime Luay. Gre za sirskega migranta, ki naj bi poskrbel za to, da Hunter ne požira neprebavljivih predmetov - za to, da človeško blago družine Conrad ostaja nepoškodovano. A čeprav je Luay na plačilni listi Richiejevih staršev, se med njim in Hunter počasi razvije nekakšna solidarnost, morda celo proletarska solidarnost; solidarnost, ki v danem primeru pomeni skupni uvid v zlo buržoazije in ki sčasoma obrodi beg Hunter Conrad iz Richiejeve hiše. 

Gledalec pred ogledom filma Swallow najverjetneje pričakuje grozljivko, ki bo svojo grozljivost črpala iz požiranja za prebavni trakt neprikladnih predmetov. Čeprav je treba priznati, da je v filmu tovrstna grozljivost dejansko prisotna, pa zgodbo Hunter Conrad spremlja še neka subtilnejša, a nič manj pretresljiva groza. Gre za grozo buržoazije; za grozo njenega etosa, vsakdana in miljeja. Režiser Mirabella-Davis je odličen v tem, da iz prizora v prizor vzbuja zgražanje nad vsem, kar zadeva kapitalistične elite. Predstavljamo si, da se bo v daljni komunistični prihodnosti Swallow uvrščal med filme, ki onkraj sindroma Pica zvesto dokumentirajo sprijenost človeka-buržuja; človeka, ki je nekoč sejal blagovno formo po celem svetu in zatajeval mlade proletarke v svojih luksuznih modernističnih hišah.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

"Predstavljamo si, da se bo v daljni komunistični prihodnosti ..."

Ne vem, kdo si lahko želi komunistično prihodnost. Groza boržuazije ni nič proti grozi komunizma. Andrej, če ne verjameš, poglej v preteklost. Največji klavci in največji zatiralci svobode so ravno komunisti. Nihče jim ne seže niti do kolen.

komunisti so isti klavci kot vsi drugi.

Jaz si želim komunistično prihodnost. Tudi sedanjost, pravzaprav.

precej raje komunistično kot fašistično.

Mešate jabolka in hruške.
Komunizem, fašizem, nacizem, vse to je nekaj, ker si normalen človek ne more želeti.
Zakaj bi moral izbirati med komunizmom in fašizmom, če pa obstaja še kakšna bolj normalna možnost - demokracija.

Janez, ti nisi normalen.

razsvetljena absolutisticna monarhija.

Rabimo monarha!

Mah, ljudje majo radi avtoritarce - tako da v bistvu ne rabimo ne komunizma, ne fašizma, ne kapitalizma, ne monarhije, ne kapitalizma, ampak Markiza de Sada - en špagico, en bič, pa nekaj trdega za med noge

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness