Haiku Garden @ Gala hala

Recenzija dogodka
4. 7. 2022 - 14.00

Letni vrt Gala hale, Ljubljana, 1. 7. 2022

 

Na prvi julijski večer letošnje, s koncerti konkretno zasičene, predvsem pa že preprevroče poletne sezone so se čez vrt Gala hale razraščale razpoznavne vrtičkarske cvetlice in v noči rutinirano zacvetele in odcvetele v svojih značilno glamuroznih potezah. Haiku Garden so v živo predstavili novo ploščo Loose Contacts / Tense Present, zaradi nenadne, a zgolj začasne okvare benda auto pa jih je pospremil v zadnjem trenutku povabljeni mračnjaški trubadur, Gašper Letonja.

Svežina intenzitete neke folk glasbe
 / 26. 5. 2021
Začel je Letonja, tam nekje ob prelomu sončnega zahoda, nekoliko sklonjen, s pogledom, uprtim v tla, z dušo v svojo muziko, značajsko skromen in očitno brez večje brige za to, koliko naklonjeni publiki igra. Od lanskoletnega prvenca Ivy smo imeli Letonjo v takšnih in drugačnih kontekstih domačih prizorišč moč slišati relativno velikokrat. Tokratna vloga predvozača za Haikujevce je bila vsekakor nekoliko nehvaležna, tako v bazičnem smislu številnosti in zapolnjenosti odra kot v oziru na neprimerljivost širin obeh zvočnih slik. Pa vendarle je Letonja v svoji pripovedniški groteski in razvejanem bučanju po svoje uspel očarati. Suvereno je pokazal, kako izjemno obilen, upali bi reči veličasten je izraz njegovega kantavtorskega ekskurza. Mnoge skladbe so v ritmiki globoko intenzivne, s tem mestoma v polni meri hipnotične – še zlasti v prepletu s čudovito preperelim kitarskim tonom in prodorno donečimi vokali.

Skratka, bršljanov venec, ki ga je v nastopu spletel Letonja, celostno gledano ni ostal v senci sicer bistveno bolj košatega vrtička prvakov večera. Res je, da levji del občinstva nastopu ni namenil poglobljene pozornosti – kar lahko verjetno pripišemo dejstvu, da gre pri Gašperju Letonji in Haiku Garden pač za dve precej različni estetski špuri, pa tudi za dva relativno različna bazena poslušalstva. Vendar je Letonja v tistih nekaj potopljenih obrazov z recenzentovim vred vstavil urok, gost puhec introspektive, ki ga je konkretno razsekal šele otvoritveni železni zven glavne glasbene atrakcije večera.

Po nekajletnem premoru novi, sveži Haikujevci v krautrokerski preobleki
 / 19. 6. 2022
Komaj smo se predramili, komaj imeli dovolj časa, da opazimo in začutimo trepet novonastale večglave gruče v neposredni bližini odra, že so nas Haikujevci povlekli v nove hipnoze, v samosvoj cvetličarski svet z živopisano klimo in načelno puhasto zvočnostjo. Ena bolj očitnih kvalitet živih nastopov Haiku Garden je njihovo rutinirano muziciranje, uigranost, samozavest na podlagi zdaj že konkretnih izkušenj s koncertiranjem. Na odru preprosto dobro izgledajo, delujejo naravno in več kot očitno uživajo v vsaki mali inštrumentalni eskapadi. Imajo izpiljen estetski karakter, precej zvesto publiko in avro benda, ki je suvereno prepričan v svoj izraz in ki se zaveda, da velja za eno prominentnejših domačih kitarskih formacij.

Kar zadeva samo zvočnost, bend v živo ne pokaže kaj bistveno novega, kvečjemu nadvse prepričljivo reproducira kalejdoskopska plastenja kitarskih valov in tokóv, ki jih slišimo na ploščah. Svežina tako prej pride z odrsko prezenco in estetsko držo, o kateri smo govorili prej. Najbolj navdušujoče so zagotovo zveneli v tistih resnično gromkih in sočnih, dediščini shoegazea izrazito zvestih momentih, nekoliko manj pa v razvlečenih, na enoznačno gonilnem gruvu temelječih pasažah. Ko ga Haiku Garden žgejo, ga namreč res žgejo – razgalijo se v kakšni marmornati palači podobni veličini, ki je ogromna vsaj toliko, kolikor sije od glamurja in tankočunosti za šik. Po drugi strani pa jih v trenutkih, ko se nekoliko ustalijo in privežejo na gonilni gruv Anžeta Kneza, malenkost zmanjka. V teh izrazito linearnih sprevodih z jezdenjem beata, ki vsekakor pušča dovolj prostora, večkrat ne najdejo dovolj zanimivih stranskih ulic ali inštrumentalnih podstavkov, da bi učinkovali resnično potopitveno.

Gledano v celoti, tudi glede na buren odziv publike, smo bili vsekakor priča več kot solidni godbeni predstavi in pravnomočni živi predstavitvi novega albuma benda, ki bo v domačem prostoru bržkone še dolgo razvajal vedno širšo in glede na pravzaprav izredno dostopno naravo izraza morda tudi vedno bolj heterogeno bazo navdušencev. Na tem mestu omenimo še splošno tehnično delo in izvedbo Haikujevcev in ekipe, še zlasti lučkarski angažma Kristine Kokalj, ki se je vseskozi opirala na aktualno navzoče vzdušje, v performans Gašperja Letonje in Haiku Garden vlivala dodatni žmoht in sploh delovala kot enakopraven del ekspresije, ki je lila z odra. 

Žurko po žurki so v notranji dvorani odsukali Drone Emoji, Fujita Pinnacle in Nulla – ostalo je zgodovina in bolj ali manj razjedene puhlice od spominov.

 

Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Dobra recenzija, dober koncert.
Edino lučke ... (so odvzemale pozornost od benda, več motile publiko kot pa sodelovale z bendom)

Hlodvar, to slisi se sicer kot osebna zamera ali ok

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.