Kam so šli vsi Petrovići?

Sedmi junij 1993. V avtomobilskem karambolu na dan, ko mu je potekla osebna izkaznica, umre Dražen Petrović. Komaj osemindvajsetletni košarkar, ki je svojo šampionsko pot najboljšega košarkarja Jugoslavije komaj dobro začrtal.

Šestnajsti september 1993. Pri podvodnem fotografiranju v Veli Luki na Korčuli, komaj tri mesece po Draženovi smrti, se smrtno ponesreči smučarski as, dobitnik malega kristalnega globusa. Kot še en žalostni primer smrti pri, po šundu sodeč, nesrečnih sedemindvajsetih se je poslovil Rok Petrovič.

Ne gre za iskanje povezav med smrtjo omenjenih športnikov. Še manj gre za nostalgijo, so nam rekli. Režiser Matjaž Pograjc je na pogovoru po predstavi rekel, da gre tudi za sledeče:

Izjava

Kot pa je pri Pograjcu bolj v navadi, besedno podajanje ni bilo v prvi frontni liniji. Če si bomo predstavo Rokova modrina po čem zapomnili, bo to najprej simbioza uporabe več medijev hkrati.

Odrski govorjeni in igrani del predstave je sicer solzavo zgodbo mladega upa fragmentiral na kratke, impresionistične pogovore. Brez nepotrebnega govoričenja so nagel uspeh tega alpskega smučarja prikazali v polnopomenskih in ključnih trenutkih, ki izpostavljajo tudi prenekatere tematike. Te niso poglobljeno analizirane ali, kot se tudi včasih zgodi, pretirano sfetišizirane. Na trenutke gre zgolj za navrženo nacionalno preobčutljivo repliko s poudarjeno izgovorjavo tako imenovanega 'mehkega ć-ja', kjer ni potrebno poudarjati, da je slovenski reprezentant dobil vedeti, kje mu je v ekipi mesto, ki ni bilo enako tistemu na svetovnem pokalu. Tudi ena pomembnejših tematik nenehnega stremljenja k popolnosti je omenjena ravno dovoljkrat, da se ima skozi evolucijo predstave čas preobraziti v obup. Ali kot bi skozi življenje Roka Petroviča rekel scenarist - tokrat prvič - Boštjan Videmšek:

Izjava

Če vam je odveč, da se sredi recenzije nahaja posneta izjava s pogovora, Rokova modrina najverjetneje ni čaj, ki bi ga radi pili iz lastne skodelice. Kratkim prizorom, ki ponavadi v dialogu potekajo med majhnim številom prisotnih, s katerimi je Rok sicer preživljal večino časa, sledijo še izjemne tehnološke češnjice.

Že v začetku predstave se podamo v svet ravnih, od človeka tedaj še višjih elank; skozi prizore, ki odsevajo na okroglih platnih, za katerimi se skrivajo tudi različna telovadna orodja. Animacija je pospremljena še z dokumentarnim, črno-belim posnetkom ene od smučarskih tekem iz zlate sezona 1984/85. Animirana torej niso le prikazana besedila, povzeta iz Rokove zbirke pesmi, ki je bila izdana posthumno; temveč tudi vmesni, preko zvoka zgolj z nežno glasbo napolnjeni deli, podloženi z barvno podlago in človekom v središču.

Nikakor ne smemo pozabiti na igro izven območja govora. Vseh šest igralcev je v nekaj več kot uro trajajočem delu izkazalo izjemen nadzor nad lastnim telesom. Od humoristične igre senc do plavanja na vrvi, privezani na vrh valjaste konstrukcije, narejene iz železnih palic. Ista konstrukcija je služila tudi kot naprava za smučanje na suhem in je poskrbela za telesno dinamiko v daljših govorjenih prizorih. Ob mirnih melodijah je vsak posamezen gib na platnu v ozadju začel tvoriti drugačne vzorce gibanja, ki smo mu sledili kot vročim žemljicam.

Rok Petrović. Človek, ki so mu še v propagandni plakat napisali, da je raje izvajal jogo kot tekel na smučarskem treningu. Panker po duši in nezadovoljen perfekcionist. As ali neprilagojenec, upornik ..., so nam pričali. Mnogim je morda še danes vzor. Vsekakor pa je predstava o njem izjemen dokaz, da bo lahko gledališče privabilo tudi publiko, ki sicer raje gleda snežne predstave v prenosih v živo. Pa ne zato, ker gre za na oder prenesen šport. Zato, ker gre za predstavo, ki ji je vseeno h kateri publiki se prisojaš in v katerem klubu igraš. Naši in vaši niso važni. Važen je jaz in drugi, predvsem pa jaz in moje telo v razmerju do popolnosti. Tako v prikazanem življenju kot v predstavi.

Mladi slovenski smučar Rok je nekoč fatalistično zapisal: „Še sreča, da je življenje krajše od večnosti.“ Konec navedka. Pa vendar je o trajanju tega življenja nekoč drugič zapisal tudi: „Gladiatorji belih poljan menjajo življenje za stotinke.“ In Rokova modrina v Slovenskem mladinskem gledališču ne traja niti stotinke predolgo.