Proizvajaj, troši, ubogaj!

Oddaja
17. 12. 2020 - 12.00

Proizvajaj, troši, ubogaj!

 

Napetost v družbi narašča iz dneva v dan. Epidemija vse jasneje razkriva protislovja in razpoke kapitalističnega sistema, čigar upravitelj – država – se niti ne trudi več dajati vtisa, da bi njen namen bil zmanjševanje uničujočih posledic smrtonosnega virusa.

V našem visoko nadzorovanem in birokratsko upravljanem svetu ni nič zgolj in samo naravno ter povsem naključno, četudi nas oblastniki prepričujejo, da gre pri pandemiji koronavirusa za katastrofo ravno tovrstnega značaja. Tisto, kar slabi družbene zmožnosti za spopadanje s takšnimi krizami niso 'neodgovorni veseljaki' ali zasebna druženja, temveč desetletja načrtnega uničevanja javnih storitev, ki bi sicer morale biti vsem dostopne ter njihovo postopno preoblikovanje v potrošno blago.

Dejstvo, da se tudi trenutna vlada ni posvetila obsežnim investicijam v javno infrastrukturo, ni odraz kakšne specifične zlobe Janeza Janše in njegovih pajdašev, temveč simptom politike, ki ne vidi dlje od kratkoročnega zagotavljanja gospodarske rasti, četudi za ceno vsesplošnega uničenja ljudi in narave. Posledice tega občutimo vsi tisti, ki nas ne zastopajo kapitalski lobiji, smo pa zato primorani poslušno sprejemati vse trše pogoje dela in življenja, saj je sleherni izraz kritike oz. alternative prepovedan in sankcioniran. Ne vlada, ne kapital v nas ne vidi drugega kot potrošni material, čigar edine dolžnosti so proizvajati, trošiti in ubogati. Kdor je star ali ranljiv je tudi v tej krizi poklican umirati kot stranska škoda silovitih naporov za ohranitev sistema izkoriščanja in opustošenja.

Da bo mera polna, se kot družba ne spopadamo samo z upravljanjem epidemije, ki nagrajuje kapitaliste, vse bolj pa marginalizira, zanemarja in onemogoča veliko večino ljudi, temveč tudi z agresivnim poizkusom vpeljevanja avtoritarnega gospostva. Že dolgo je jasno, da tokratna epizoda »janšizma« ni zgolj provincialni in lokalni simptom kakšne posebne slovenske psihoze, temveč odraz globalne transformacije neoliberalnega konsenza v nek nov model organiziranja družbe. Ena od njegovih značilnosti je dokončni razkroj t. i. liberalno-demokratične »navlake«, ki je do neke mere brzdala oblastniško samovoljo in akumulacijo kapitala. Številne države, ne samo Slovenija, so v času epidemije postale laboratorij za premikanje meja vladanja v pogojih permanentnega izrednega stanja.

Ta proces ni niti naključen, niti nujen, niti spontan, niti tako kaotičen, kakor ga radi prikazujejo tisti, ki imajo od njega največ koristi. Vse to lepo ilustrira dejstvo, da je v teh okoliščinah nečesa, kar je v osnovi še vedno zdravstvena kriza, tudi politični ekstremni center zlahka odvrgel pajčolan »pravno-državniške« in »civilno-družbene« drže in hitro ugotovil, da utegne po avtoritarni poti lažje ugodili interesom svojega kapitalskega omrežja. Če jih kaj moti, je to zgolj neposrednost svojih skrajno desničarskih partnerjev, saj so sami pri izvajanju praktično enakih politik radi nekoliko bolj diskretni. Cilj obojih, torej ekstremnega centra in skrajne desnice je ustvarjanje načrtnega ozračja arbitrarnosti in kaosa, v katerem veljajo zgolj samovoljni in suvereni odloki političnih in gospodarskih veljakov, hkrati pa se preko vulgarne, napadalne in agresivne komunikacije onemogoča sleherna kritika njihovi potez.

Medtem ko nas oblastniki prepričujejo, da moramo v kriznih časih stopiti skupaj, sami povečujejo prepad med tistimi, ki imajo vse privilegije tega sveta in ostalimi, ki so vse bolj potisnjeni na rob. Kapitalisti bodo po koncu te krize še bogatejši, politična elita in državna birokracija si bosta še izdatno povečali oblast in nadzor nad našimi življenji, nas pa čaka še bolj brutalna prekarnost, izguba bližnjih, zmanjševanje pravic in prihodnost tesnobe in strahu.

Kljub vsemu tudi v najbolj turobnih časih tli žarek upanja. Navsezadnje je vso bogastvo peščice, tako kot njihovi privilegiji in oblast nad našimi življenji, odvisno od našega dela in sodelovanja v njihovem izkoriščevalskem sistemu. Dovolj je, da zavrnemo vlogo pogrešljivega človeškega materiala, v katero nas potiskajo, in si tako izborimo pravico do resničnega odločanja o naših življenjih. Ideja splošne stavke, ki se že pojavlja v javnosti, se zdi kot dober korak v tej smeri, vendar se pri tem ne gre zanašati na vodstva uslužnih in z lastnimi interesi obremenjenih sindikatov. Iz te katastrofe nas ne bo popeljal noben odrešitelj, ne glede na to kako KUL je. Računamo lahko zgolj drug na drugega, na vzvode družbene moči ter na skupno vizijo boljše prihodnosti svobode, dostojanstva, avtonomije in enakosti.

V teh časih upor nosi še večjo ceno kot sicer. Oblast je morda z nikoli prej videno represijo zatrla oblike upora, na katere smo navajeni, toda s tem ni odpravila vzrokov zanj, temveč jih je zgolj še poglobila. V teh razmerah lahko iskra pride iz nepričakovane smeri: morda od delavcev in delavk, ki jim šefi ne pustijo na bolniško; morda od šolajoče mladine, ki jo zapiramo v domove in na milost in nemilost prepuščamo plenilcem v obliki elektronskih naprav; morda od tehničnega osebja v zdravstvu ali od tistih mladih in manj mladih, ki jih je kapital razglasil za odvečne, kriminalne, razvajene. Tudi, če te iskre ne ukrešemo sami, ji pomagajmo, da se razplamti v ogenj upora.

 

Razširimo virus upora po delovnih mestih, soseskah in na ulicah!

**********************************************************************************************************************

Novo mesto: tovarne delajo – ljudje umirajo

Iz širše novomeške regije prihajajo informacije, da so za tamkajšnje zaskrbljujoče epidemološke razmere v veliki meri soodgovorni veliki industrijski obrati. Naši viri s terena potrjujejo, da naj bi v njih delavke in delavce silili, da delajo tudi, če je bil eden izmed sodelavcev ali družinskih članov pozitiven na testu za COVID-19. Ti ranljivi delavci in delavke so nato primorani, da se do morebitnega pojava simptomov skupaj z drugimi zadržujejo v menzah, garderobah, ter seveda za trakom oziroma na oddelkih, kar vodi v širjenje okužb.

Številna podjetja delavcem in delavkam ne dajejo možnosti dela na domu, ljudem, ki morajo ali bi želeli ostati doma, je na voljo zgolj napotitev na čakanje, ki pa pomeni občutno znižanje dohodka, kar za marsikoga z nizkimi prihodki ni realna možnost. Ker morajo starši delati, morajo zaradi zaprtih šol na šolajoče otroke paziti starejši družinski člani, kar povečuje ogroženost že sicer ranljive skupine. Za najmlajše praktično nemoteno delajo vrtci.

Pogled na zemljevid okužb kaže, da Novo mesto ni edina regija z velikimi tovarnami, ki se v zadnjem času sooča z močno poslabšano epidemološko sliko. Podobno velja denimo tudi za Idrijo in nekatere koroške občine. Vse bolj očitno se potrjujejo teze tistih, ki vzroke za tako resne posledice epidemije iščejo v hlastanju velikih firm po dobičkih ter dejstvu, da vladne ukrepe v veliki meri narekujejo natančno interesi teh istih firm. To ne ogroža samo delavcev in delavk, ki v teh firmah delajo, temveč celotno skupnost.

 

Čile: protesti se nadaljujejo

Več kot leto dni po izbruhu nemirov v Čilu, v tem zgodovinskem laboratoriju neoliberalizma, ti še vedno niso potihnili. Elita svojo oblast skuša zavarovati z nasiljem, obljubami o spremembah in z ustvarjanjem prividov demokratičnega procesa. Nedavno so tako ljudje na referendumu lahko z veliko večino potrdili zahtevo po temeljnih družbenih spremembah, toda elita je referendum premeteno formalno zavila zgolj v odločanje o začetku postopka za spremembo ustave. Tako časovni okvir kot končna vsebina sprememb ostajata nedorečeni.

Manevrom in manipulacijam elite navkljub ulice po več čilenskih mestih redno še vedno polnijo ljudje, ki zahtevajo precej več kot zgolj formalno spremembo podlage za nadaljevanje zatiranja in izkoriščanja. Zahtevajo namreč, da se zatiranje in izkoriščanje odpravi!

Zaradi upora, ki traja od lanskega oktobra se je 2.500 tovarišev in tovarišic, mnogo mladoletnih, znašlo v sodnih postopkih, ki še vedno trajajo. Mnogim grozijo dolge zaporne kazni. Mnogi so na sojenje dolgo časa čakali v priporu. Tovariši in tovarišice zato tudi z nadaljevanjem upora na ulicah zahtevajo splošno in brezpogojno amnestijo za vse ter sporočajo: kdor pozabi zapornike, pozabi boj!

 

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness