Higurashi When They Cry

Higurashi When They Cry

Recenzija izdelka
24. 10. 2018 - 9.20

V Pritiskavcu je bilo opisanih že nekaj vizualnih novel in kot rezidenčni japanofil bo današnji recenzent nadaljeval svoje poslanstvo. Za podrobnejšo seznanitev z igralnimi aspekti tega žanra si poglejte recenzije iger The devil on g-string in STEINS;GATE. Ko govorimo o japonski digitalni pripovedni prozi ne moremo mimo danes enega od njenih najvplivnejših piscev, ki ustvarja pod psevdonimom Ryukishi. Svojo ustvarjalno pot je začel kot neuspeli pisec kratkih zgodb in stripov ter se je moral po propadlih inspiracijah kot prekerc zaposliti v neki prodajalni perila. Obenem se je gibal po kuloarjih japonske geekovske subkulture. Tam je med ljubitelji animejev, stripov in iger naletel na publiko, ki je znala ceniti njegov enigmatični način pisanja. Na Japonskem se amaterski ustvarjalci družijo v hobi skupinah, imenovanih doujinshi. Ryukishi je s prijatelji oblikoval skupino 07th Expansion. Projekt so poimenovali Higurashi in že prvi del je požel uspeh. Njegovo prenovljeno verzijo si bomo danes pogledali.

 

Higurashi v japonščini pomeni škržat in skupaj s podnaslovom »When they cry« dobimo nameravan naslov: Ko škržat joče. Naslov ima več smisla, če imamo v mislih mitološki pomen, ki ga škržat nosi v japonski kulturi. Pogosto nastopa v literaturi, predvsem haikujih in je kot namig na bežnost lepote prisoten v prvem japonskem romanu iz enajstega stoletja, Zgodbi o Genjiju. Škržatov cikel rojstva, življenja in smrti skozi pomlad, poletje in jesen postane podoba prehajanja časa. Predvsem njegovo oglašanje v zaključku poletju služi kot obči znak za pričakovanje konca. Jok škržata v podnaslovu igre cilja prav na to in pesem teh žuželk služi kot preteče opozorilo pred prihodom tragedije.

 

Neizogibnost tragedije je dober povzetek naravnanosti zgodbe Higurashija. Kajti tragedija se vedno dogodi in vedno se bo dogodila. Ko vstopimo v pripoved se sprva resda zdi, da se igra vrti le okoli vsakdanjega življenja na japonskem podeželju. Postavljeni smo v kožo najstnika Keiichija, ki se poleti 1983 preseli v odročno idilo vasice Hinamizawa. Obiskuje lokalno srednjo šolo, kjer hitro naveže prijateljstva. Svoje dneve preživlja mirno in zadovoljno, vendar bolj ko se približuje vsakoletni festival, bolj prične odkrivati strupene skrivnosti majhne skupnosti. Počasi se seznanja z zgodovino vasi, postlano s serijo umorov in izginotij, ki jih poskušajo vaščani na vsak način prikriti. Misterij je nekako povezan s festivalom in bogom Oyashirom, ki ga lokalci častijo. Ko se zgodi nova tragedija, Keiichi postane nezaupljiv do vseh, vključno s prijatelji, ki mu očitno marsikaj prikrivajo. Bolestna sumničavost ga pogreza vedno globlje v brezno paranoje in možnosti za srečen razplet so vedno manjše.

 

Ko se Keiichijeva zgodba zaključi, je to vse prej kot konec. Ostanejo namreč predvsem vprašanja, kar je avtorjev namen. Povedano je namreč le konec prvega dela. Celotni ciklus Higurashija obsega osem vizualnih novel, vsaka z okoli deseturnim časom igranja. Prve štiri so del takoimenovanega sklopa Vprašanj, druge štiri pa se družijo pod nazivom Odgovori. Kot namigujejo imena, v prvi polovici so nam postavljene skrivnosti in zagonetke, v drugi polovici pa se prične megla počasi razblinjati. Tragedija poletja se v vsakem delu ponovi, le da se incidenti razlikujejo in zgodba se dogaja iz perspektive katerega od Keiichijevih prijateljev. Vzrok za takšno naracijo je v tem, da se po kosih razkriva ozadje in je igralcu omogočeno, da si sam sestavi mozaik resnice.

 

Igranje z beležko v roki in povezovanje trume namigov je najboljši način spoprijema s Higurashijem. Na Japonskem so poglavja izhajala na vsake pol leta, vmes pa je divjala prava detektivska vojna med ljubitelji, saj je vsak hotel razrešiti skrivnost Hinamizawe. Teorij je bilo kot listja in trave, nekateri so zagovarjali nadnaravni vzrok, drugi so prisegali na človeško zaroto. Čeprav je zgodba zdaj že zaključena, lahko novi igralec ponovi izkušnjo, če se le upre  spojlerjem. Najbrž bo izkušnja tudi prijetnejša, saj so bili liki v originalu narisani v slikarju, prevod na zahodu pa je bil šlampast produkt amaterskih prevajalcev. Sedaj končno izhaja tudi uradna angleška verzija z lično posodobljenim izgledom.

 

Posebnost vizualnih romanov je v posebni mešanici podobe in narativnih elementov. Kot v stripih so slike likov oživljene in zato jih lažje osmislimo ter jim brez težav nadenemo obraze. Sinhronizacija in zvočna podlaga omogočijo v literaturi neprisotne scenaristične prijeme. Poudarek na podajanju zgodbe preko teksta ponudi vrsto narativnosti, ki je okleščena v filmih in stripih. Neposredna umestitev igralca v dogajanje z vizualnim vmesnikom poda bolj osebni stik z zgodbo. Prozna naracija pa za razliko od drugih iger dopusti globljo razčlenitev oseb in dogajalnega prostora. Ryukishi uspe polno izkoristiti vse naštete specifike in jih spne v pentljo psihološkega trilerja in grozljive detektivke. Za ljubitelje Agathe Christie je Higurashi več kot primerna potešitev detektivskega fetiša. Kdor pa je alergičen na branje, zanj obstaja tudi odlična animejska priredba zgodbe.

 

Tokratni storilec je bil Domen.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness