Kje so begunke in migrantke?

Kje so begunke in migrantke?

Oddaja
30. 12. 2017 - 10.00

Dobro jutro, dobrodošli v drugi oddaji radijske kampanje, ki nastaja znotraj mednarodnega projekta Respect Words. Projekt s slovenskim imenom Spoštuj besede pod sloganom "Etično novinarstvo proti sovražnemu govoru" naslavlja vlogo medijev in tistih, ki jih ustvarjajo, v razmerju do migracij in etničnih ter religijskih manjšin. V prvi oddaji radijske kampanje Spoštuj besede ste izvedeli, katere so dobre prakse pri nas na področju vključevanja migrantov in manjšin, tema današnje oddaje pa bo nekoliko bolj specifična. Danes bomo govorili o begunkah in migrantkah oziroma bolje rečeno danes nam bodo begunke in migrantke govorile o sebi.

Migracije in migrantke pri nas seveda niso nič novega. Slovenija se je z obsežnejšimi migracijami srečala že v 90., a je šlo predvsem za migrante in migrantke iz nekdanje skupne države Jugoslavije. Za razliko od tako rekoč Slovencem poznanih, skoraj domačih držav nekdanje Jugoslavije, so se po letu 2015 začeli sem zatekati po mednarodno zaščito ljudje iz geografsko oddaljenih držav, z drugih kontinentov ter iz kultur, okrog katerih je na Zahodu spletena mitologija, katere predznak je večinoma negativen. Govorimo torej o ljudeh, ki k nam prihajajo iz arabskih in perzijskih držav. Da ne izgubljamo preveč časa z zgodbo o begunski krizi, saj ste o tej že veliko slišali drugje, se bomo posvetili prav določenemu vprašanju znotraj te, ki se je po letu 2015 začelo zastavljati pri domačinih. Na forumih iz leta 2015 je bilo mogoče zaslediti vprašanja: "Kje so begunke? Kje so migrantke?" Torej, kje so ženske?

Na to vprašanje lahko odgovorimo takoj. Begunke so tukaj. Med letoma 2015 in 2017 so begunke predstavljale med 10 in 20 odstotki vseh prosilcev in prosilk za azil. Največ jih prihaja iz Sirije, Afganistana, Iraka, Irana in Turčije. Sicer res predstavljajo manjši odstotek vseh prosilcev in prosilk za azil, vendar razlogi za njihovo nevidnost pri lokalnem prebivalstvu tičijo tudi drugje. Enega izmed teh je gotovo iskati v lokacijski odmaknjenosti žensk, če za primer vzamemo Ljubljano. Kot vemo, sta v Ljubljani dva azilna domova – eden na Kotnikovi, torej skoraj v centru, in drugi ob obvoznici, na Viču. Na Kotnikovi stanujejo samo moški, ženske pa so skupaj z družinami nameščene na robu Ljubljane v Azilnem domu Vič, od koder ni neposredne avtobusne povezave do centra in drugih delov Ljubljane. Zaradi tega so ženske, sploh tiste z otroki, veliko manj mobilne in se redkeje odločajo zapustiti azilni dom. Drug razlog pa je simptomatična podzastopanost žensk v medijskih poročilih in obravnavah. S to temo se je ukvarjala aktivistka Asja Hrvatin, ki je raziskala, kako in koliko so mediji v svoje obravnave vključili begunke po nastanku begunske krize.

V raziskavo, ki jo je zamejila na zadnje tri mesece leta 2015, je vključila največje medijske hiše pri nas, in sicer nacionalno RTV Slovenija, POP TV, Kanal A in Planet TV. Pri tem je obravnavala videoprispevke, ki so se pojavljali na omenjenih televizijskih programih, skupaj 673 prispevkov. Najprej je ugotovila, da so se ženske kot sogovornice v teh prispevkih pojavljale veliko manj kot moški, natančneje v dobrih 11 % prispevkov. Pri tem ne gre za nobeno specifiko, značilno za begunke in migrantke, vendar simptomatičen pojav pri nas. Spomnimo se samo analiz prisotnosti žensk v večjih slovenskih časnikih, bodisi kot intervjuvank bodisi kot kolumnistk ali komentatork, ki jih vsak mesec pripravlja Metina lista. Ženske v obravnavanih časnikih redno zasedejo približno eno četrtino medijskega prostora.

Še bolj zgovorna kot pričakovana ugotovitev o nizki zastopanosti begunk v prispevkih, ki jih je analizirala Asja Hrvatin, pa je bila njena analiza reprezentacij begunk v teh prispevkih. Motiv za raziskavo in osnovne izsledke raziskave povzame Asja sama:

** izjava**

Ravno v času priprave te oddaje, v petek 29. 12., se je v Atriju ZRC SAZU odvijal že tradicionalni Artish sejem, katerega se je prvič udeležila tudi Skupina za vključevanje migrantk v družbo z No-border bazarjem. O konceptu bazarja in dogajanju na Novem trgu je povedala Asja:

** izjava**

Slišali smo torej, da begunke in prosilke za azil uporabljajo različne strategije preživetja, med drugim kvačkajo in tako skušajo reševati lastno ekonomsko situacijo, saj kot vemo, prosilci in prosilke za azil pri nas dobijo zgolj 18 eurov na mesec.

Da ne bomo samo mi govorili o begunkah in migrantkah, bomo v nadaljevanju oddaje prepustili besedo njim, da same spregovorijo o sebi.

Slišali boste različne zgodbe begunk in migrantk, skozi katere želimo poslušalcem in poslušalkam približati izkušnje teh žensk. Njihove zgodbe so različne, nekatere bolj komplicirane kot druge, a vsaka po svoje razbija stereotipe, ki jih je v svoji analizi medijskih prispevkov prej opisala raziskovalka Asja Hrvatin. Pogovarjali smo se z begunkami in migrantkami, ki zdaj bivajo v različnih evropskih državah – Sloveniji, na Hrvaškem in v Avstriji ter se nahajajo v raznolikih situacijah.

Za začetek boste slišali zgodbo mlade, 19-letne Iračanke, ki ima mednarodno zaščito v Sloveniji. Tukaj je z družino - materjo in bratom. Zaradi nekoliko slabšega znanja angleščine je podala pisno izjavo, ki smo jo prevedli in prebrali.

V Slovenijo sem prišla pred šestnajstimi meseci, natančneje avgusta lansko leto. Tukaj se počutim dobro. Preden smo prišli v Slovenijo, sem med begunci v Grčiji slišala govorice, da ljudje iz manjših držav slabše sprejemajo begunce. O Sloveniji nisem nikoli prej slišala ničesar, zato me je bilo strah, da nas ljudje tukaj ne bodo sprejeli. Vendar sem hitro spoznala, da je ta narod res razumevajoč. Poleg tega so ljudje videti izobraženi.

Tukaj trenutno obiskujem gimnazijo in se poleg tega učim jezika, tako da večino svojega časa preživljam z učenjem. Občasno se srečujem s svojim prijateljem, prostovoljcem iz Slovenske filantropije, ki mi pomaga pri študiju. Želim si postati zobozdravnica. Klub izzivu, ki mi ga predstavlja jezik, mislim, da mi bo uspelo.

Irak smo zapustili, ker je bilo naše mesto uničeno v vojni. Čeprav naša država tudi prej ni bila stabilna, sem predtem tam imela normalno življenje. Hodila sem v šolo, se družila s prijatelji ter obiskovala sosede in sorodnike. To je normalno življenje. V Irak se bom ponovno vrnila, a le kot obiskovalka. Slovenija mi je všeč, ker je majhna in umirjena.

Mlada Iračanka še pravi, da nosi hidžab, vendar ne moli, pri čemer nošenje naglavne rute povezuje bolj s svojo kulturo kot s samo religijo.

V nadaljevanju bomo prisluhnili burnemu in težkemu primeru Iračanke, ki ima mednarodno zaščito v Avstriji. Gospa je želela ostati anonimna, saj prihaja iz slavne iraške družine in ima težave s sedanjo oblastjo v Iraku.

** izjava**

A se še spomnite primera Carol Korba? Gre za eno redkih begunk, in sicer iz Sirije, ki se je pojavila v slovenskih medijih že prej. Njen primer je bil zapleten, saj je v Slovenijo prišla noseča s Hrvaške, nakar se jima je z možem tukaj rodil sin. Po letu in pol bivanja v Sloveniji je družina, kljub temu da se je sin rodil v tukaj, morala nazaj na Hrvaško na podlagi Dublinskega sporazuma. Dublinski sporazum iz leta 1990 zavezuje državo, skozi katero prosilci za azil najprej vstopijo v EU, da mora ta prevzeti odgovornost za urejanje prošnje za azil v imenu vseh ostalih držav članic, razen če ni dobrih razlogov, da bi primer obravnavala druga država.

Družina je na podlagi sina, rojenega v Sloveniji, ki je imel v prvem letu starosti zdravstvene težave in je potreboval operacijo, zaprosila za dovoljenje, da ostane v Sloveniji. Izjemna okoliščina družine ni bila priznana, zato so družino marca 2017 deportirali na Hrvaško. Ko smo stopili v stik s Carol Korba, je ravno prebolela vročino in se še vedno ni počutila najbolje, zato je na nekaj vprašanj odgovorila pisno.

Sem Sirijka, stara 28 let in imam družino. Sirijo sem zapustila 8. 8. 2015. V Sloveniji sem bila eno leto in sedem mesecev. Nisem se počutila dobro. Imela sem psihične probleme in bilo me je strah pred deportacijo. K sreči sem imela tam prijatelje in moža, ki je dobro deloval. Na slovenskem sodišču smo izgubili primer in deportirali so nas na Hrvaško. S strani hrvaške vlade glede našega primera še nismo prejeli nobenega odgovora. O svojih občutkih v zvezi s tem raje ne govorim, ker jih ne morem opisati. Menim, da je evropski azilni sistem nepravičen do beguncev in nehuman, saj nekatere obravnavajo na podlagi Dublinskega sporazuma, drugih pa sploh ne. Neumen zakon je.

Biti begunec zame ni sramotno. V preteklosti smo v Siriji imeli begunce, saj je bila Sirija najvarnejša država na Bližnjem vzhodu. Zdaj pa smo begunci mi. Trenutno si želim le normalnega življenja s svojo družino. Sama ne maram vseh arabskih tradicij in načina življenja, vendar tukaj, v azilnem domu, živim kot v arabski državi, saj čutim psihični pritisk, da moram živeti po teh običajih. Prej sem v Siriji delala in imela krasno življenje. Želim si, da se moj mali sin ne bi spominjal tega obdobja našega življenja.

Kot ste lahko slišali, primer Carol Karba še vedno ni razrešen. Še vedno je v azilnem domu, čaka sistemske mline, da končno premeljejo njen primer.

Vse do sedaj slišane zgodbe so bile podane s strani begunk, ki so v eni izmed evropskih držav zaprosile za azil. Seveda pa pri nas stanujejo tudi druge ženske, katerih priselitev v Slovenijo ni potekala preko azilnega sistema. Ena takšnih je Nawal Chagy [Novel Šagi], Maročanka, ki je v Slovenijo prišla iz drugačnih razlogov. Tukaj je že dobro leto in se dobro znajde. Prisluhnimo:

** izjava**

Iz zgodb, ki smo jih slišali, je razvidno, da se ženske v težki situaciji, kot je migracija, sploh vojne in politične migrantke, znajdejo različno. Zgodbe migrantk, ki so spregovorile v oddaji, kažejo, da, če jim sistem (včasih tudi, če jim ne) le dovoljuje, hitro prevzamejo aktivno vlogo v svojem življenju in ne prevzemajo vloge ranljive žrtve, kot se jih pogosto prikazuje, čeprav to nemalokrat so – žrtve nasilja, žrtve nepravičnega azilnega sistema. Slišali smo tudi, da niso niti sramežljive, kot bi nas mnogi želeli prepričati, če jim je damo besedo.

Oddajo sem pripravila Mirna, tehniciral je Makis, brala sta Špela in Rasto.  

Oddaja je nastala v sklopu projekta "Spoštuj besede: Etično novinarstvo proti sovražnemu govoru", ki ga sofinancira:

Aktualno-politične oznake: 
Avtorji: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness