Black Dot: Structure Without Tomorrow
Mechatronica, 2023
Za dneve, ki se v isti postavi sem ter tja prestopajo že celo večnost in za katere si želimo, da bi že enkrat uvideli njihov konec vsaj v neki blažji obliki monotonega obupa, je sila pripravno priti v goste ravno v mesecu januarskem. Tako se je mogoče celo poklopilo, da lansko aprilsko izdajo Structure Without Tomorrow slovensko-hrvaškega dvojca Black Dot v terminu Tolpe bumov žal pokrivamo šele sedaj. Izpod prstov didžejev in producentov Christiana Kroupe in Le Chocolat Noirja se je priplazila izdaja šestih komadov. Na plošči se znajde tudi remiks venezuelskega didžeja Cardopusherja, ki je v zadnjih letih delovanja zašel v hardcore, reggaeton in EBM vodovje. Po slednjem brodita tudi Black Dot, temu izrazito na pank vezanemu razdelku glasbene prakse pa dvojec pridružuje še razne odvode darkwava.
Aprilska izdaja je do nas pospremila trumo električnih termitov, ki jim odmrla vlakna naših razkrajajočih se teles služijo kot hrana. Te gomazeče, v resnici kar masivne tvorbe nas dosežejo s svojimi zbadajočimi razčlenjenimi tipalnicami, iz katerih se sprosti invaziven delec, ki nato pretrese notranjost našega že poprej popolnoma razštelanega organizma. Poslušana glasba tako dobi nov prostor obstoja zunaj zabetoniranih datotek na USB-ključku. Ob pritisku na gumb, ki poskrbi za domet zvoka do naših slušnih kanalov, nas s prvim komadom Morality Of Violence obkoli hitro razširljiv vrtinec. Iz razmetanih, toda na svojem mestu čuječih glasov se prebije zvok človeškega obupa. Iz povešenih ust, ki po nekaj minutah segajo že čisto do tal navidezne neskončnosti, se nekje po treh minutah skladbe definira tudi odmevajoč govor vokalista. Gre za šolski primer vključevanja človeškosti v električno nabito polje, narava takšnega butanja z besedami pa nam je znana iz postpankovskih logov.
Sosledje skladb je pač takšno, kot je – komadu Black Dot tako sledi pripadajoči remiks, kar se z distance vidi kot devet minut iste skladbe. Toda tu posploševanje seveda ni pravi pristop – vendarle gre za odlična samostoječa komada. Tudi, ko album poslušamo v celoti, nas dolg segment s ponavljanjem istega besedila ne zmoti. S seciranjem posameznih verzij niti ne bi dosegli nič posebnega. Struktura in namen se uspeta izraziti zelo plastično, seveda v vsaki inačici na svoj način – kajpak gre za produkt različnih ljudi. Tudi če se bomo v prihodnosti najverjetneje vračali k vsakemu komadu posebej, vendar res čisto k vsakemu, to ne zamaje dejstva, da je album izredno stabilna tvorba, ki se upre tudi najmočnejšemu pišu pikolovcev. Težko verjamemo, da se bo struktura z jutrišnjim dnem res podrla. Šušlja se, da ničesar ne bo več. Zato si želimo, da bi ta danes trajal dlje od dobrih tridesetih minut izdaje.
Black Dot v vsakem od komadov uspeta osvetliti svoje zmožnosti rokovanja s takšno in drugačno mašinerijo. Nedvomno se za debelimi stenami pasaž ritemske in zvočne prelestne mojstrskosti skriva še kaj, toda Structure Without Tomorrow vseeno ponudi zadovoljiv uvid v izraz dvojca. Album je prijazen tudi do vseh zelencev v takšni muziki, pa tudi do tistih, ki so jim pri srcu drugi žanri, kajti ne napade nas s preklemano zajebanim truščem, ki mu ne bi zmogli slediti.
Zvoki popolnoma skurjenega kablovja v tandemu z ostalimi pritiklinami nas privedejo do zadnjega komada z naslovom Autumn Remembrance, ki bi se kratko malo lahko pojavil v soundtracku za kakšen film s kinematografijo v stilu Mi, otroci s postaje Zoo. Ta skladba se nagiba na bolj »melodično« stran in služi kot izjemno ustrezen zaključek plošče. Prevlečena je z neznano nostalgijo, ki za vsakega poslušalca seveda predstavlja subjektivno izkušnjo, izbrskano iz osebne hrambe spomina. Snovalca plošče nas s tem komadom skoraj ceremonialno privedeta do poslednjega trenutka albuma. Zdaj sebe po novem zalotimo v obliki votle entitete, ki so jo zvočne cevke z bogato vsebino do potankosti prepucale in pripravile na jutrišnji dan, do katerega smo spočetka gojili nepredstavljiv strah. Kar nas čaka, se naenkrat zdi prebavljivo, četudi smo se ob poslušanju znašli v zmedeni brezmejnosti, ki pa jo zastopajo z zares natančno roko postavljene zvočne tvorbe.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj