BLACK SABBATH: 13

BLACK SABBATH: 13

Recenzija izdelka
18. 6. 2013 - 19.00

Vertigo, 2013

 

13. februarja 1970 je izšla istoimenska plošča birminghamske temačno zveneče zasedbe Black Sabbath. Zvok dežja, grmenje in seveda zvon v ozadju so odprli pot enemu najbolj zlobnih kitarskih riffov vseh časov, ki sta ga odlično podložila zagruvani, a počasni boben in za tiste čase precej razgiban bas. In potem je seveda po krajšem premoru, suspenzu pred izbruhom peklenskih sil, v vaša ušesa stopil unikatni vokal, ki je zvenel žalostno in hkrati zlovešče. Zasedba je od tega komada naprej naslednjih 8 let gradila tisto, kar danes pojmujemo kot heavy metal, nato pa so kitarist Iommi, basist Butler, bobnar Ward in Osbourne šli svojo pot. Ozzy je nadaljeval pod lastnim imenom, Iommi in Butler kot Black Sabbath, nekaj let nazaj pa tudi kot Heaven and Hell, katerega delo pa se je zaključilo s smrtjo vokalista Ronnieja Jamesa Dia. Medtem pa ne smemo pozabiti na dejstvo, da je po letu 2000 nazaj na sceno prišlo na tone kultnih bendov in samo čakali smo, da bodo Black Sabbath objavili novico o ponovni združitvi. Do te novice je prišlo konec leta 2011, nekaj dni nazaj, 10. junija 2013, pa je 43 let po albumu Never Say Die! in skorajda dve leti po uradni združitvi, zasedba Black Sabbath izdala album 13, ki predstavlja prvi skupni studijski izdelek postave Tony Iommi, Geezer Butler in Ozzy Osbourne po letu 1978.

Pred obravnavo same plošče le še nekaj besed o sami zasedbi. Black Sabbath so postavili temelje metal glasbi. Pika. Bend je tako besedilno kot glasbeno zaznamoval prihodnje rodove ekstremnejših glasbenih zvrsti in kljub številnim menjavam članov, dramam v ozadju in ne vem še čemu, uspel ohraniti sloves očetov metala, svojevrstna metal ikona, če tako hočete. Vrnitev leta 2011 je sprva morala biti »tisto ta pravo«, saj naj bi se spet združili vokalist Ozzy Osbourne, kitarist Tony Iommi, basist Geezer Butler in bobnar Bill Ward. Svet je bil navdušen, saj je po poplavi različnih »reunionov« končno prišel tisti, ki so ga najbolj pričakovali in na katerega so skrivaj vedno upali. A potem je prišlo do komplikacij zaradi zahtev bobnarja Warda, tako da se bend pravzaprav ni ponovno združil v prvotni postavi. Še težje je bilo to, da je Tony Iommi zbolel za rakom, ki ga na srečo bojda uspešno zdravi, Ozzy pa se je za krajši čas vrnil v pekel drog in alkohola, iz katerega se je rešil. A bend je obstal in že odigral par razprodanih koncertov. V vmesnem času pa so vsem oviram navkljub Black Sabbath uspeli posneti dolgo pričakovani, trinajsti po vrsti album, enostavno naslovljen 13.

Ne gre za revolucionaren album, saj so za to Black Sabbath poskrbeli že s prvo izdajo. Gre pa vseeno za zelo dober doom metal album, ki seveda postreže z novim, svežim, a vseeno 100-odstotnim Black Sabbath materialom, ki se v niansah odkrito spogleduje s slavno preteklostjo. A to sploh ne deluje nostalgično, moteče in neoriginalno. Ravno nasprotno. Že otvoritev prvega komada End Of The Beginning pokaže, da Iommi še vedno zna ustvariti pravi kitarski riff, sam razvoj komada pa se takoj izkaže kot »hommage« kultnemu hitu, ki je leta 1970 spremenil svet, in nosi naziv Black Sabbath. Ritem sekcija je stabilna, točna in suverena, a ko pride v vaš slušni spekter še t. i. »Prince Of Fuckin' Darkness« oziroma Ozzy, je stvar jasna: tole bo mračna, a prijetna pot.

Plošča je - tako kot se za obdobje prvotne postave spodobi - malce počasnejšega ritma, a je dinamična, živahna in masivna. In ves čas nas pelje po čudovitem svetu Black Sabbath. Ti možakarji niso izgubili niti malo znanja igranja pravega doomersko obarvanega heavy metala. Iz počasnih ritmov se stvar razvija v umirjeno galopirajoče pasaže, ki se potem začinijo še z odličnimi in »filingaškimi« kitarskimi solažami, vse skupaj pa deluje smiselno, neposiljeno in prežvečeno. Ob poslušanju vseh detajlov, ki jih ustvarjajo tako zanimivi bobnarski prehodi, omniprezenten bas, vokalni poudarki ali tisti kitarski liki, ki jih lahko izvede samo »sir Iommi«, pa čisto pozabiš, da so Black Sabbath že davno nazaj spremenili svet in da tole, kljub temu da ni nič pretirano novega, pravzaprav ni izraz kopiranja samega sebe, ampak opozorilo, da po vseh teh letih še vedno vladajo svetu ekstremne glasbe.

Ob poslušanju albuma se boste večkrat spomnili preteklih hitov, kot sta recimo Planet Caravan ali pa N.I.B. in še kateri drugi. Naravnost fantastičen je šele konec, katerega ne bom razodel, za katerega pa vam lahko zaupam le to, da je s tem krog zdaj sklenjen. Kaj pa inštrumenti kot taki? Kot vedno, je tudi tokrat basist Geezer Butler nevsiljivo, a dominantno prisoten in razgiban. Tukaj je bas resnični as, če se malce pošalim. Tony Iommi je še vedno mojster zlobnih in močnih riffov, predvsem soloti in gruvi pa so prava paša za ušesa. Ko smo že pri gruvu – velik dvom je pri oboževalcih ustvaril prav manko Billa Warda, ki so ga na zahtevo producenta Ricka Rubina zamenjali s tolkalcem zasedbe Rage Against The Machine, Bradom Wilkom. Kot gruvač ta možakar sploh ni slab, kar se izkaže predvsem v hitu God Is Dead?, a je po mojem mnenju najbolj poceni izbira. Wilk je kljub vsej Rage Against The Machine slavi v vesolju Black Sabbath kot meteorit – je neočiten, potem zablesti in preprosto izgine z obzorja. Marsikdo je svaril pred stanjem Ozzyjevega vokala in resda možakar ni več tako močan kot nekoč, a je njegov glas še vedno jasen, čuten in pristen, njegova interpretacija besedil pa je zdaleč od pocenske ali povprečne. Princ teme niti z leti niti s tableti ni uničil svojega poslanstva.

Najnovejši Black Sabbath album trdno in suvereno stoji v obsežni diskografiji prvega svetovnega heavy metal benda. Ni le nostalgičen trip. Je tudi daleč od tega, da bi bil prazen, neoseben in prisilno narejen, v sceni, kjer lahko marsikateri mladi glasbeni kolektiv stisne več tisoč not v eno samo sekundo in iz glasbe kot take naredi le ogromen in smrdeč kup dreka, pa očetje še vedno pokažejo, kako se napiše prava mojstrovina, album z dušo.

 

Black Sabbath - God Is Dead?
Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Jajca.

Kaj mislita s tem?

jajca so zakon a ne

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness