Brom: Sunstroke

Trost Records, 2019

Po desetih letih delovanja zasedbe se tokrat z BROM na Radiu Študent ukvarjamo pred konkretno turnejico, na katero bodo prav kmalu zavili po tukajšnjem klubovju – med enaindvajsetim in štiriindvajsetim februarjem bodo namreč obiskali Ljubljano – v sklopu cikla Level up v klubu Channel Zero, v Cerknem Pr' Gabrijelu v sklopu festivala Keltika, v MKNŽ-ju v Ilirski bistrici in v Klubu Metulj v Bistrici ob Sotli.

Glasba s plošče Sunstroke je vsekakor lep obet za prihajajoča koncertna soočenja, bendov agresivni free rockerski in nojzerski free jazz pravzaprav že v imenu plošče obljubljata izkušnjo prebitka, presežka fizične, telesne energije neposredno iz prve roke, ki je prav gotovo ukrojena predvsem za podnovsko pretresanje ozvočenj klubov in ušesnih bobničev tako rockerskih kot svobodnjaško jazzovskih publik.

BROM se v osnovni postavi jazzovskega power tria s priključenim elektrončkarjem podaja v vrtoglav in v bendovih očeh očitno ubijalski pohod nad ustaljene oblike sodobne in tradicionalne jazz glasbe. Kar razumljivo je vodja te power zasedbe basist, Dmitry Lapshin, kateremu se v osnovnem triu priključita še Anton Ponomarev na saksofonu in Yaroslav Kurilo na bobnih. Osnovni zasedbi pa se trenutno, kot rečeno, pridružuje še član na živi elektroniki - Felix Mikensky.

Bend se v predstavitvenem tekstu za ploščo, ki ga je prispeval veleznani Mats Gustafson, ukvarja predvsem z vprašanjem iskanja izvirnega glasu izstopljenega iz strjene luže voska vplivov različnih tradicionalnih godb in aktualnih zvokov. In vsekakor, če bend najde tak izraz, ga najde zlasti v formatu živega soočenja in agresivnega, z resnostjo posvečenega igranja. Njihova muzika s plošče Sunstroke se vsekakor naslanja na izročila historičnega in evropskega/skandinavskega free jazza, nojzerskega divjega jazza, kakršnega so pogosto žgali Japonci, in različnih izpeljav hardcora ter metala v spregi z instrumentalno glasbo, kakršno morda še najbolje poznamo po izrazu italijanske zasedbe, pogoste gostje tukajšnjih odrov, Zu. Ta vpliv izredno hitro izskoči denimo s tretjo oziroma naslovno skladbo s plošče, skladbo Sunstroke, katere komponirana osnova v veliki meri temelji na z Zu primerljivimi pointilističnimi udarci v sestavljenem, kompleksnem ritmu, čeprav se BROM predvsem precej hitreje kot Zu naslonijo na za njihove komade pomembnejšo freejazzovsko energično improvizacijo. V tem smislu BROM po šusih distorziranih artilerij tudi hitro zapadejo v denimo swingovske ritme in bolj utirjena fraziranja, temu primerno pa deluje tud dinamika tako posameznih komadov kot tudi celotne plošče, ki ne daje vtisa obsedene kompozicije vse od začetka do konca, temveč se zateguje in sprošča v slogu šolske jazzovske dinamike improvizacije.

Po vsem tem BROM prav zares, kot delujejo tudi v diskurzivni predstavitvi, svoj izraz gonijo kot silo kolaža, ki usmerja različne historične vplive in komponirane motive v zasebni izraz, ta pa se vselej bolj ali manj uspešno, vendar z zavestnim trudom, skuša v realnočasovni izvedbi predvsem izogniti togim zamejitvam in se izraziti karseda prosto, posebno. Morda v tem ne gre iskati diskografskega vrhunca, ki bi stal popolnoma zase in predstavljal samostojno monolitno mesto znotraj nojzersko-jazzovskega kanona, vsekakor pa je pravo mesto takšne glasbe vselej predvsem na odru, ali še bolje, pod odrom ... Gremo torej pogledat, podpret, podpisat, razpihat!