Dorotheo: Nada Escrito

Half Shell Records, Six Tonnes De Chair Records, 2023

V Tolpi bumov gostimo glasbo petčlanske zasedbe Dorotheo iz Guadalajare, glavnega mesta zvezne države Jalisco v Mehiki. Leta 2011 sta jo ustanovila kitarist, klaviaturist in vokalist Benjamín Zárate ter tolkalec in vokalist Otto Malgesto. Potem ko je osnovni dvojec Zárate–Malgesto leta 2013 predstavil samonaslovljeni prvenec, je bolj ali manj poniknil, vsaj kar zadeva pripravo nove glasbe. Glasbenika sta leta 2021 nato skupaj pripravila in izdala drugo ploščo Como Es, a sta jo v živo že predstavljala v razširjenem sestavu petih članov. Takšna zasedba se je obdržala do danes, ko je v tej osveženi in razširjeni postavi pred dobrima dvema mesecema ponudila do sedaj najboljši izdelek, tretjo dolgometražno studijsko ploščo Nada Escrito.

Zasedbo poleg Zárata in Malgesta sestavljata še basist in vokalist Anton Cerda, ki je z bendom bežno sodeloval že pred leti, ter klaviaturist Efraín Valadez. Po naši presoji najpomembnejši in tudi najnovejši člen zasedbe pa je vokalistka, flavtistka, klarinetistka in tekstopiska Cynthia oziroma Cyn Estévez. Brez dvoma lahko trdimo, da njen doprinos povzdigne ploščo Nada Escrito visoko nad prvi dve plošči zasedbe. Bistvena in najprej slišana razlika je seveda v vokalni interpretaciji. Osrednji, vodilnejši vokal je sedaj bolj ali manj ženski; na prejšnjih ploščah so v nekaterih skladbah osrednji, moški vokal tu in tam dopolnili spremljevalni ženski vokali. Estévez pa je na novi plošči pravzaprav zamenjala vlogi vokalov, pri čemer moškega zastopa še več članov zasedbe kot prej, a je ta glas nekoliko tišji kot v preteklosti. V večini skladb Estévez vodi moškega pod roko, kadar se združita, pa sta slišati kot ukrojena drug za drugega. A to, kar je na prvo žogo takoj slišno, močno, če ne bistveno, podpreta še čaranje Estévez z besedami in njeno krasno polnjenje brezbesednosti z zvoki flavte in predvsem z zvoki zelo očarljivega klarineta.

Glasba / Tolpa bumov

Blackwater Holylight: Veils of Winter

Drugi studijski album mlade ameriške psych rock/doom zasedbe

Nina Zajc

 / 12. 11. 2019

Oblaki brez dežja, papir brez črk. Besede, ki nam jih Estévez z izjemnim občutkom za pesnjenje polaga na srce, oplazijo širok razpon tem, predvsem teh bolj nejasnih, ki zaznamujejo človeštvo, odkar pomnimo. Govori o tem, kako svet stoji, kdo drži vrvi. Oziroma se o tem bolj sprašuje. O mrmranju, o nečem nad nami, tudi nečem, kar preprečuje, da bi storili, kar v resnici želimo storiti, pa naredimo potem korak v prav nasprotno smer, ki nam po nepotrebnem v življenje vrine borno Capricho. Po drugi strani Estévez tuhta o humanosti – o človečnosti oziroma človeškosti, o obteženosti zaradi vseh malenkosti, vseh stvari, vseh ljudi in tako dalje. O vsem tem tuhta v mehkejši, mehiški različici španščine; besede in misli, ki jih je zasedba v nekatere komade v preteklosti vstavljala v angleščini, je Estévez nadomestila s pesnjenjem v izključno maternem jeziku. S tem je bržkone lažje izrazila zapletene misli ter čeznje tu in tam poveznila še tančico jasne, preproste, a močno sporočilne ubeseditve, ki si je v svetu, kot ga poznamo danes, krepko želimo.

Vokal nas z nekoliko ležernejšim pristopom, z nekaj hladu v njegovi bližini, spomni na glasbo ameriške zasedbe Blackwater Holylight, nanjo pa nas spomnijo tudi mnogi drznejši kitarski rifi. Mirnejši ritem, na katerega lahko zaplešete v paru, ko se vse okrog vas počasi topi in vas obdaja nejasna meglica, dobesedno ali pač ne, se po drugi strani spaja z bendovo sposobnostjo, da zareže tudi z gromkejšimi potegi po strunah, ki dodatno opomnijo na glasbo omenjene zasedbe in njen nekoliko mračnejši psihedeličen kitarski ples, kačasto zvijanje, opazovanje iz teme, pričakovanje, sončni vzhod ali zahod – takšne sorte zvok. V skladbi Intención, enem bolj izstopajočih komadov na plošči, ti rifi dosežejo najmočnejšo intenzivnost, čeprav bolj zašpiljene, bučne, a hkrati mehke rife srečujemo v vseh skladbah na plošči.

Na prvencu je zasedba Dorotheo s surovejšimi kitarskimi rifi in živahnejšim ritmom odstrla precej bolj svetlo plat svojega izraza, ki se je deloma prelil v bendovo drugo ploščo izpred dveh let, novi album pa je v primerjavi s predhodnim ustvarjanjem precej bolj melanholičen, zapomnljiv, medtem ko pripoved kaže spretno prepletanje ubeseditve misli in občutenj nove osrednje članice benda in raznolikih kitarskih rifov ter gladkega ritma. V sklepu albuma Nada Escrito se melanholija stopnjuje v otožnost. Ob zvoku klarineta v zadnji tretjini zaključne skladbe Desvanecido nas spreletava srh, glas pa v vse bolj zgoščeni meglici premleva, čemu bi govorili in razmišljali, čemu pojasnjevali in ugibali, ko pa lahko raje prepevamo …