FRANCISCO MEIRINO: UNTITLED PHENOMENA IN CONCRETE

Cave 12, 2012

V tokratni Tolpi bumov poslušamo posebno ploščo švicarskega skladatelja Francisca Meirina, ki je izšla letos pri založbi Cave 12. Meirino je elektro-akustični skladatelj in performer mlajše generacije, ponaša pa se z več desetinami izdaj ter sodelovanji z vidnejšimi akterji sodobnega noisa pa tudi EAI improvizatorji.

Plošča „Untitled Phenomenas In Concrete“, ki vsebuje istoimensko kompozicijo, v svoji srčiki nosi štiriletno delo in eksperimentiranje z napravo UPIC. UPIC - ki zanimivo lahko služi tudi kot akronim naslova - je zgodnejše računalniško kompozicijsko orodje, zasnovano s strani enega najpomembnejših skladateljev prejšnjega stoletja, Iannisa Xenakisa. Njena glavna lastnost pa je, da s svojo digitalno risalno površino omogoča uporabo vizualnih signalov za namene manipuliranja zvočnega materiala. Seveda je bil tak način Xenakisu, z njegovo arhitekturno naravnanostjo in nagnjenostjo h kemičnim in fizikalnim modelom, pisan na kožo. Danes pa to historično in že rahlo pozabljeno napravo uporabljajo skladatelji različnih ozadij in izvorov.

Francisco Meirino se je zadeve lotil s senzibilnostjo tistih sodobnih elektroakustičnih situacij, kjer so v uporabi, pogojno rečeno, revni zvočni materiali. Gnetljiv nabor klikov, škripanj, elektronskih šelestenj in piskanj v skladbi „Untitled Phenomenas In Concrete“ prihaja iz treh različnih virov, ki tudi znotraj same kompozicije služijo različnim namenom oz. so podvrženi različnim manipulacijskim tangentam. Glavnino vsekakor predstavljajo v zvočno podobo pretvorjene Meirinove grafije, ki jih lahko motrimo tudi na naslovnici same plošče. Te pa niso rezultat vnaprejšnje skladateljske agende, temveč so precej bolj eksperimentalnih in empiričnih izvorov – gre za dolgotrajen proces poskusov in sprememb. V dogajanje pa se precej odločno, čeprav nekako potuhnjeno, prikradejo tudi posnetki padanja snega, pokanja kosti, magnetnih polj in insektov. Ti naj bi, po besedah Meirina, služili „humanizaciji“ slišanega – nekakšna protiutež vakuumskemu karakterju elektronsko generiranih zvokov. Vendar je tukaj treba omeniti tudi dejstvo, da elektronski del zvokov nikakor ne sledi kakemu preprostemu vzorčenju ali intelegibilnemu modelu, temveč se približuje izmuzljivosti okoljskega zvočnega dogajanja. Po drugi strani pa surov terenski material s padcem v meandre te kompozicije izgubi jasnost lastnih izvorov in se pridruži zvočnemu poteku, ki sicer nakazuje prepoznavne okoljske dinamike, vendar se še pogosteje zadržuje v bolj pridržanih, nejasnih območjih. Temu pa se pridružuje še kopica domnevnih glitchev različnih sistemskih izvorov.

V slišanem ni zaznati nikakršne razkošnosti. Tako na nivoju zvokov kot na nivoju njihovega časovno-kompozicijskega odstiranja imamo opraviti z nekakšno pozitivno „revnostjo“ uporabljenih materialov in gest. Tudi sam potek je nepretenciozen in težko ujemljiv, kljub številnim priložnostim nikoli ne prestopi v dronersko slojenje in akumulacijo ali pa v osamele zvočne dogodke. Pozornost pa moramo usmeriti tudi na implicirano konkretnost v samem naslovu kompozicije, „Untitled Phenomenas In Concrete“. Ta se po slišanem in povedanem pravzaprav začne zdeti kot precej pronicljiva eksplikacija njene vsebine. Tukaj so namigi na konkretno glasbo pa tudi na „concrete“ kot beton – nekaj, v kar lahko vrišemo sledi, ki se strjene ohranijo. Celoten zvočni tok se vsekakor poigrava z odtenki in dinamikami konkretnih zvokov. Ob upoštevanju delne vizualne utemeljitve skladbe pa postane jasen tudi aspekt zarisanosti in fiksiranosti v sprejemajoči material, ki je nato pomemben, čeprav ne izključni generator slišanega.