JOSH RITTER: THE BEAST IN ITS TRACKS

Pytheas, 2013

V današnji Tolpi bomo recenziramo že sedmo ploščo veteranskega kantavtorja iz oddaljenega, ruralnega severozahoda Združenih držav Amerike. Josh je svoji rodni grudi na plošči The Animal Years iz leta 2006 posvetil pesem Idaho, ki perfektno zaobjame esenco njegove glasbe. Ta je nežno, nevsiljivo in špartansko sestavljena iz staromodnega folka, lahkotnega rocka in prašne americane, besedilno pa lista tako po enciklopediji človeških občutij kot tudi po zemljepisnemu atlasu.

Plošča The Beast In Its Tracks je na prvi pogled tipična Ritterjeva plošča. Tiho ubiranje kitarskih strun spremlja Joshev prijeten vokal, ki spominja na mešanico glasov Ryana Adamsa, M. Warda in Jeffa Tweedyja, hkrati pa se tekom plošče prilagaja niansnim spremembam glasbene podlage. Občasno se akustični kitari namreč priključijo preprosti bobni, tu in tam električna kitara v ozadju drži malce bolj countryjaški ritem ali odigra kakšen rokenrol lick, nekatere pesmi pa so obarvane s strani otožnih orgel ali kakih drugih klaviatur.

The Beast In Its Tracks svojo pravo vrednost razkrije, ko se posvetimo besedilom, ki so Ritterjeva najboljša do sedaj. Že kar nekaj časa nismo slišali nekoga, ki bi na tako preprost način, hkrati pa tako lepo in učinkovito ubesedil nesrečno ljubezen, osamljenost in  nove začetke. Besede se nas še bolj dotaknejo, ko izvemo, da je Josh ploščo posnel po ločitvi od žene. Dylanovska A Certain Light govori o pomladi, ki pride po dolgi zimi, čeprav pripovedovalec v svoji novi partnerki še vedno vidi staro ljubezen. Pesem Hopeful je še bolj optimistična, tako instrumentalno kot besedilno. V prvem pogledu je precej grizzlybearovska, vsebinsko pa se še bolj podrobno osredotoči na pisanje svežega življenjskega poglavja. V Nigthmares se Ritter pokaže v svoji najbolj spretni pesniški podobi, saj z nekaj nadrealističnimi frazami vzpostavi grenko vzdušje romantične zveze, v kateri nenehno vlada dvom.

Na preostanku plošče izstopa še pesem The Appleblossom Rag, ki spominja na ameriške spirituale iz prve polovice 20. stoletja, malce skrivnostnosti pa ji dodaja terenski posnetek, ki se vrti v njenem ozadju. In Your Arms Awhile ima precej countryjaški vibe, zaključna Lights pa se še najbolj približa bolj eteričnemu zvoku, ki je dandanes priljubljen pri nekaterih najbolj popularnih kantavtorjih.

The Beast In Its Tracks je odlična izpovedna plošča, ki jo bomo zaradi njenih kvalitet poslušali še čez mnogo let. Čeprav je dolga tri četrt ure, si po trinajstih pesmih želimo, da se kar ne bi končala. V vsakem primeru se jo spodobi poslušati v celoti.