NIAGARA: DON'T TAKE IT PERSONALLY

Monotreme, 2014

Zapuščeni hladilnik sredi narave, razprostirajoč se skozi naslovko druge studijske plošče torinskega eksperimentalnega pop dvojca Niagara, prav gotovo dopolnjuje zastavljeni tematski koncept glasbenega izdelka. Don't Take It Personally, pod katerega sta se podpisala David Tomat in Gabrielle Ottino, prevprašuje brezizhodno vpetost med težnjo po bliskovitem tehnološkem napredku ter splošno potrebo po okolju bolj prijazni tehnologiji. Osrednji člen je, uganili ste, prav človek, ki bdi nad usodo obeh. 

Anomalij, ki iz danes novih igrač že jutri ustvarjajo včerajšnjo novico, se, kot bi znal povedati Aldo Leopold, najmanj veseli narava, ki mora vsakič znova goltati nemilost človeške brezbrižnosti. Prav tu pa Niagara hudomušno rišeta prispodobe in vlečeta vzporednice z njuno glasbo. Ironijo je moč iskati že v geografski lociranosti zasedbe, ki daleč stran od glasbenih središč prevzema vlogo nekakšnega gobastega osamelca. Pa je glasba zato kaj slabša in nevredna pozornosti? Nikakor ne. Barvni mozaik, ki obdaja notranjost na rahlo priprtega hladilnega zabojnika, vsakomur, ki si upa vanj pokukati, obljublja pravšnje glasbeno razodetje. Kot bi bili za svoj pogum ali avanturistično žilico nagrajeni. Don't Take It Personally nas vabi v glasbeno Narnijo in nas v svojih desetih poglavjih prepušča glasbeni drugačnosti.

Morda sta Niagara pri grajenju sanjavega, a nikdar zares morbidnega vzdušja, uspela najti primeren koridor svojega avtorskega izrazja. Glasba je polna pestrih zvočnih učinkov in nepredvidljivih preobratov. Sedla od toplih synthovskih valenc do hipnotičnih vokalov. Tradicionalnost organskih instrumentov spajata s prebliski elektronskih zvočil, ki kdaj bolj, drugič manj opazno prevzemajo zvočno celost izdelka. Idejnost njune glasbe bi v samem jedru kaj lahko povezali z nemškimi inditrončkarji The Notwist, nenazadnje je remix skladbe Currybox prispeval sam Martin Gretschmann, elektronsko vodilo omenjene zasedbe, kar nas privede tudi do neizpodbitnega dejstva, da je podiranje tradicionalnih pop okvirjev na način, kot se ga lotevata Niagara, že dolgo praksa številnih novodobnikov, ki smo jim imeli tekom let priložnost prisluhniti tudi v Tolpi bumov.

V čem je torej italijanski duo zares poseben? V svoji konceptualnosti? Atmosferičnosti? Njun glasbeni svet je prav gotovo nevsakdanji, poln paradoksne domačnosti in odtujenosti. A neizpodbitno dejstvo je, da sta se Niagara pri kreiranju le-tega ozirala tudi čez svoje gredice ter povzemala popularne smernice neodvisne pop produkcije ter v svojo glasbo skušala vdahniti aktualnost. Mešanica spevne melodičnosti, krautrocka, plesne glasbe in psihedelije tako v s švigajočimi synthovskimi prebliski prežete skladbe Fat Kaos ponazarja trk Baths in Youth Lagoon, na TV On The Radio nas opomni drveča Vanillacola, Radiohead se nam pred očmi izrišejo pri že omenjeni skladbi Currybox, Else pa nas v svojem počasnem tempu kmalu vpelje v kaotični svet Dana Deacona. Nedvomno sta multiinstrumentalista Gabrielle in David omenjene vzorce suvereno pretopila v novo glasbeno poglavje, a pri tem sta morda zamudila prav priložnosti in raznolikosti, ki jih nudi okolje, v katerem ustvarjata. Ne zgodi se ravno vsak dan, da tako zanimivi avtorji prihajajo iz Torina.