PJ HARVEY: Hope Six Demolition Project

PJ HARVEY: Hope Six Demolition Project

Recenzija izdelka
22. 4. 2016 - 19.00

Island, 2016

 

Novi album Polly Jean Harvey je delček celovitega večmedijskega projekta, ki poleg zvena uporablja umetelno pesniško govorico v zbirki pesmi 'The Hollow Of The Hand' in umetniških fotografij Seamusa Murphyja, vpetost v produkcijske načine sodobne umetnosti s studijskim nastajanjem plošče v poustvarjenem galerijskem kontekstu in še nastajajoči dokumentarec. Vsemu temu predhodi pred leti izrečena slaba vest PJ Harvey, češ, da se v svoji umetniški govorici ni preveč ozirala na kruto realnost vulgarnega kapitalizma našega časa. Odgovor je sledil s ploščo 'Let England Shake', na kateri se je ozrla k imperialistični zgodovini Velike Britanije in iz arhivov potegnila številne (z)godbe, ki seveda ob nelinearnem branju zgodovine delujejo še kako aktualno. Nova plošča pa je zahtevala soočenje z dejanskim, aktualnim stanjem na terenu, vživetje, izkušnjo, interpretacijo, empatijo, različne govorice, pripovedi in kraje, pretopljene v umetniški govorici, ki se nahajata na vmesju impresij, poetičnega in angažiranega.

Če se je poetično že utelesilo v poeziji, se enajst pesmi plošče prej napaja na vmesju impresij in angažirane govorice, ki večkrat zaide v formo svojstvene reportaže, komentarja, ki sledi večplastnosti vsebin, spreminja gledišča, iz provoosebnega skoči v splošno narativo in si sposoja misli, zvene in glasove ter spreminja sentimente. Od resignacije apokaliptičnega verza 'this is how the world will end' do krute resničnosti našega medijsko posredovanega sveta in brezbrižnosti podob verza 'now you see them now you don't'. Tragedije namreč! Ta način vsekakor ni neproblematičen, a ga Polly Jean v pesmih že sama preči s tem, ko se naenkrat postavi v kontekst celotne zgodbe kot soudeleženka in sokrivka in s tem razbije prezgodnje možne očitke tipično zahodnega pokroviteljskega gledišča. Najbolj splošno rečeno gre za sodobno folk glasbo, za protestniške pesmi, ki pa ne želijo v sebi biti pretirano deklarativne, še manj pa zavite v metaforiko. Prej so v svojem jeziku hudo suhoparne, prevedene v melodijo, refren ali peto kitico celo mestoma okorne, predvsem pa odmaknjene od govorice čustvovanja. V tem ji sledi tudi sama glasba, ki nas nagovarja predvsem v obliki napeva, v katerem tiči neka nenavadna vznesenost, ki ne dopušča pretirane čustvene vživetosti, temveč z zborovskimi večglasji in dvogovori izraziteje poudarja sporočilnost besedil. In ravno v tem leži njihov subverzivni potencial, v njihovi surovi vsakdanjosti, vpeti v kontekst opazovanja. Če posplošimo koncept, gre pravzaprav za opazovanje opazovanja. PJ Harvey opazuje okolico, osebe, zgodbe, sebe, Seamus Murphy opazuje okolico, v katero je PJ umeščena in jo beleži s tretjim, mediiranim očesom, z galerijskim trikom je PJ še enkrat opazovana. Vstop v poetiziran svet ponuja zbirka poezije, glasbena plat pa je najbolj direktna, vsakdanja in iskrena v tem, da se še najbolj dotika našega dejanskega mišljenja in doživljanja realnosti, ki se razbija na čereh udejstvovanja in akcije ter odmaknjenosti. Morda je glasba na neki način vsebinsko še najbolj pusta, a ravno zato tudi najbolj povedna in v tem najmočnejša. Sklenjen koncept pa razblini naše sume ob tovrstnih vseobsegajočih projektih, ki smo jih bili svoje dni denimo vajeni od Harveyjeve kolegice Björk.

PJ Harvey je obiskala ZDA oziroma politično in simbolno osišče Washington DC, Kosovo in Afganistan in sledila sledem sodobnega ameriškega geopolitičnega imperializma, ki je seveda pohod globalnega kapitalizma, ki se ubesedi v naslovu zaključne, elegične pesmi 'Dollar, Dollar'. Washington DC je odlična izbira, simbol, za katerim v odmaknjenih četrtih PJ razkrije isto bedo in mizerijo ter birokratske mehanizme izza njih kot na Kosovu in v Afganistanu. Če so ZDA in njeni sledilni psi na udaru, je, logično, izbor glasbe tokrat spet izraziteje vezan na zvočno dediščino ZDA, na polpretekle tradicije folka, bluesa, rocka, gospela in deloma jazza, ki ga PJ s sodelavci razpne med zvočno dediščino svojih zgodnejših albumov in zadnjega 'Let England Shake'. Pri tem ji pomagajo ustaljeni sodelavci, producent Flood, multiinstrumentalist John Parish, pa pihalec Terry Edwards ter vsestranska James Johnston in Mick Harvey.

Tindersticks, Gallon Drunk, Dirty Seeds, predstavniki zatohlega in temačnega salonskega rocka in bluesa iz boemskih špelunk in trohnečih močvirij, zaznamujejo podton pričujoče plošče z okleščenimi ritmi, ritmičnimi ploski, zborovskimi vokali, občasno tršimi kitarskimi rifi in bolj surovimi R&B-jevskimi in bluesovskimi klavirskimi rifi ter raskavimi saksofonskimi pasažami. Zanimivo, kako spremljajoča ikonografija pred izdajami PJ Harvey napoveduje prihajajoči zven plošč. Pri 'White Chalk' so bili to portreti s klavirjem, pri 'Let England Shake' portreti z ameriško verzijo citer - autoharfo - in sedaj portret s saksofonom, ki definitivno zvočno še najbolj plemeniti 'Hope Six Demolition Project'. Pihala so bodisi pritajena v počasi členjenih melodičnih dromljanjih, ki podrčtrujejo kitarske rife in precej primitivne ritme, bodisi kričeče udarijo v ospredje z vso hrapavo melodičnostjo, značilno za Terryja Edwardsa. Aranžmaji so polni, a zelo ekonomični in delujejo okleščeno. Glasba je očitno podrejena sporočilu, glasu, ki ga PJ Harvey tudi na novi plošči še vedno umešča v višje lege. Ta najlepše pride do izraza v dialogu z moškim zborom, denimo v pesmi 'Orange Monkey' ob spremljavi rhythm-and-bluesovskih klaviatur. V njej je bolj zvensko subtilen in manj surov ter neposreden kot v ostalih pesmih. V drugih pesmih moški zborovski glasovi zavzemajo vlogo spremljave, podvojitve, celo dialoga. Paradoksno so pesmi take, da spodbujajo tipično protestniško folk formo singalonga, le da ga tukaj vsebujejo že kar same v sebi. Pravzaprav so glavni nosilci skladb predvsem melodični napevi, ki v svoji preprostosti spominjajo na ljudske napeve, k tem pa se bliža tudi surovost spremljajoče glasbe in nenazadnje pripovedna naravnanost skladb. Ritem je rudimentaren, pridušen, včasih mrmrajoč glas, drugič preprost plosk rok, mestoma pa dobi militantno formo v obliki marša in koračnic. Hkrati pa se PJ Harvey ponovno poslužuje istih strategij kot na prejšnji plošči, na kateri je skladbo 'Written on The Forehead' podkrepila reggae pesem 'Blood & Fire' Nineya The Observerja. Tokrat je to bluesovska skladba Jerryja McCaina 'That's What They Want' v pesmi 'Ministry Of Social Affairs'. Tisto, kar hočejo, je seveda 'Money Honey'. Ko smo že pri reggaeju, se ji v pesmi 'The Ministry Of Defence', podkrepljeni z mogočnim rifom, pridruži glas britanskega dub poeta Lintona Kwesija Johnsona. Pesem 'River Anacostia' pa se denimo izteče s starim spiritualnim črnskim napevom moškega zbora 'Wade in the water / God's gonna Trouble The Water'. PJ Harvey torej posega po obstranskih muzikah, da skoznje ubeseduje, upesnjuje in uglasbuje zgodbe obstrancev. To je večplastna narativa, ki jo je vsebovala že njena prejšnja plošča. Morda je ta v zvenu malce bolj idiomska, vezana na historične glasbene forme protestništva in revolta, a so nenazadnje prikrojene njenemu glasbenemu izrazu in viziji ter vpete v sodobni politični kontekst.

Drznim se strinjati s tistimi, ki album 'Hope Six Demolition Project' - ta v naslovu referira na usodnost sodobnih urbanih procesov gentrifikacije -, uvrščajo v linijo novodobne protestniške pesmi, ki prelamlja s preteklo tradicijo in jo trdneje vpenja v kontekst pop glasbe. PJ Harvey je ponovno ustvarila drzen in samosvoj album, ki se mirno postavlja ob bok najboljšim v njeni ustvarjalni avri in zopet predstavlja vsebinski in zvenski prelom v njenem delu. Album bo kmalu predstavljala na koncertni turneji, zato ne odlašajte z obiskom njenega nastopa na letošnjem Inmusic festivalu v Zagrebu.

 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

bomo poslušal, Luka.

naj se doda še besedilo tolpe.

Se strinjam, plošča je zelo dobra. Ob vsem, kar je Luka že omenil, pa si še vedno ne znam čisto dobro pojasniti, zakaj je tako dobro "prijela" v UK in bo verjetno še marsikje drugje? Ne vem, že dolgo pa nisem slišal plošče, ki bi tako dobro zvenela, ko je navita do daske. In, navsezadnje, kdo naj bi bil naslednji na vrsti, po England in USfuckingofA? Po mojem, definitivno EU, katere "žica" je že malo prisotna v (odlični) The whel. Škoda, da se P.J. ni lanskega oktobra oglasila tudi na slovensko hrvaški "meji".Tako bi si tudi ta mala ožičena medvedojebina prisluzila vso potrebno pozornost in prepoznavnost, ki si jo tako močno želi.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.