Spiral Mind: The Inbetweens
KAPA Records, 2022
Eklektika v glasbi je v zadnjih letih postala precej elastičen koncept. Vsakemu amaterskemu producentu varljivo leži na dlani – porazgubljena v neskončnih knjižnicah zvočnosti. Za uresničitev razgibanih vizij je treba zakoličiti neznanske širjave – da se izognemo siljenju zvočne celote v zgolj mehanične lupine, ki jim vedno nekaj manjka. Temu lahko nasprotujemo z organsko eklektiko – z iskanjem svojega zvoka, z omejevanjem in sintezo digitalnega z analognim. Živa, navzven odprta eklektika – takšna, ki se spotika od kompozicije do kompozicije, a vseeno pristane na nogah smiselnosti – je postala etos Koprčanov Spiral Mind.
Pri bivših klubskih maratoncih je prvotni premik v smer ekstrovertiranih, lebdečih kompozicij sprožila razširitev skupine z enega kreativnega uma na tri. Suspenzija monolitnih aranžmajev na bendovi novi plati The Inbetweens odseva kompozicijsko neslutene višave, s katerimi se je kreativni vodja zasedbe, Manuel Brajnik, v času svojega solističnega dela že spogledoval. A prav sodelovanje z Rokom Babičem s štirimi strunami in sintetizatorjem ter Gajem Bostičem za bobni je prineslo neke vrste konceptualno zamejitev, ki jo je, paradoksalno, povzročila razširitev skupine. Njihov zvok je inštrumentalno zakoličenje poneslo v dihajoč, živeč medprostor – v medprostor, na katerega namiguje že naslov plošče. Album je izšel sedmega decembra letos pri založbi Kapa Records, sestavlja pa ga sedem zvočno precej razpotegnjenih štiklov, katerih dolžina je voda na mlin čustveni in produkcijski eklektiki novih kompozicij.
Že leta 2019, ko je bil Spiral Mind zgolj in samo Manuel Brajnik, smo na plati A Play Of Shadows opazili zametke bendovskih ambicij. Ambicij po širjavah simbioze, ki se zgodijo v organski postavi usklajenih kompanjonov. Sicer je takrat Brajnik nakazal, da zna podobno vzdušje do neke mere vsaj imitirati s svojim docela izpiljenim produkcijskim peresom, a za udeležbo na Klubskem maratonu leto kasneje se je zasedba preprosto morala razširiti. Takrat posejana semena so letos vzklila v obliki jazzovskega, napol elektronskega, postrockerskega organizma, ki z vijočimi se koreninami objema deroče kitare, raztreščena tolkala in prepletene sloje efektov. V primerjavi s predhodnimi projekti zasedbe se tokrat spogledujemo s kompozicijami, ki so usmerjene bolj v ritem in opuščajo mehaničnost in repeticijo zavoljo abstrakcije, aritmičnosti in živosti.
Od vseh naštetih elementov se utegne zvrteti v glavi – a Spiral Mind nakažejo svoje sposobnosti povezovanja fragmentov nedoločljivosti v kohezivno, usmerjeno izkušnjo. Med poslušanjem sedemo na vlak misli ustvarjalcev, ki vozi karseda dinamično. Večinoma mirno drsimo po pokrajinah, v katerih vladajo slojevite kitare in utripajoče, teksturirane podlage. Globine naše zamišljenosti neumorno trgajo sunki popolne pozornosti, usmerjene v tiste še posebej mastne kitarske melodije, v tiste evforične viške in neizogibne comedowne. Na prvi pogled se zdi, da Spiral Mind s temi sunki ravnajo docela nepremišljeno, kot igrivi najstniki, ki s preprostim namenom iztirjanja samostoječega kitarsko-električnega ambientala vsepovprek mečejo petarde presenečenja. Prav te petarde pa so tiste, ki Spiral Mind zares postavijo na noge.
Uvodni komad Hexagon Valley nakaže prihajajočo vseprisotnost naelektrenosti in to je vzdušje, ki na albumu vztraja. Ob fragmentiranih utrinkih na robu zvočnega polja, osrednjem motivu razgibane kitare in preciznih bobnih plavamo med udarnimi rifažami in zavesami efektov. Spiral Mind brez truda menjajo klasične pesmopisemske strukture z razraščajočimi se pasažami abstrakcije. Primer slednjih je skladba Glossolalia, ki s počasnim, zloveščim rohnenjem slika vpogled v drobovje skrivnostnega zvočnega organizma. Vokala ob poslušanju sploh ne pogrešamo. Njegovo vlogo na The Inbetweens prevzemajo drobci inštrumentalne medigre – ekstaze medsebojnega prepleta strun in sintetiziranega zvoka. Takšno vlogo ima denimo v komadu Ico saksofon gostujočega Mateja Novaka, ki uteleša cinematičnost poslušalske izkušnje. Ico skupaj s skladbo Nostalgia of the Infinite tvori sklepni blok plate, ki se zaključi prepojena s prepoznavnimi kitarskimi motivi in glitchanjem elektronskih valovanj.
The Inbetweens splete predvsem živo zgodbo. Preplet smiselnosti in poslušljivosti, preplet digitalnega in analognega – za Spiral Mind je ustvarjanje v bendovskem kontekstu prineslo konceptualne višave, ločene od prežvečenih motivov alternative. Tu in tam kak odsek spomni na sveže, eksperimentalno razpoložene založbene kolege Haiku Garden ali pa – kar zadeva tujino – na postrockerske velikane kalibra Tortoise. Koprčani so dosegli svoje – njihov zvok je žanrsko dovolj neujemljiv, da zavzame dokaj samosvojo pozicijo znotraj domačih in tujih okvirov.
Spiral Mind v novi preobleki z naravnim glasbenim izrazom krčevito poudarjajo svojo vmesnost in nedoločljivost. Vsaka nežna podrobnost na plati je produkt dolgotrajne, ljubeče sinteze analognega z digitalnim, smiselnega s poslušljivim. Kljub abstraktnosti je končna podoba popolnoma kohezivna – manifestacija vizije organske, na vse konce razraščajoče se, dihajoče, žive glasbene konstrukcije, ki pogoltne našo pozornost, ko mi pogoltnemo njo. Skozi psihedelične planjave lovimo ravnotežje na skrivenčenih linijah med hiperaktivnim poslušanjem in blaženo porazgubljenostjo. Ko je tega prefinjenega večera konec, se ni mogoče upreti vprašanju: A bi še kdaj?
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj