TRUPA TRUPA: OF THE SUN

Glitterbeat, 2019

Ob mrzlem Baltskem morju stoji hanzeatsko mesto z bogato zgodovino, ki si eno svojih imen deli z ameriškim heavy metal bendom Danzig, bolj znano pa nam je njegovo drugo - slovansko ime Gdansk. V Vislini delti, kjer se je rodil filozof Arthur Schopenhauer, že nekaj let deluje alter rock bend Trupa Trupa, ki prusko tradicijo razmišljanja o obstoju obravnava malo drugače. Njihova glasba lovi celoten nabor misli, ujetih v zgodovino okolja, ki bi ga lahko primerjali z bolj domačo tržaško pokrajino, čeprav je zvočna podoba poljske četverice izrazito severnjaško asketska. Njihov peti studijski album Of the Sun z naslovnico, ki spominja na zmazano prusko zastavo, je izšel lani septembra, februarja ga bodo Trupa Trupa predstavili na ljubljanskem festivalu MENT, danes pa ga jemljemo pod drobnogled v Tolpi bumov.

Pravijo, da naj bi Trupa Trupa delovala demokratično, brez določenega frontmena ali idejnega vodje, kar se od prve do zadnje skladbe albuma tudi zelo dobro sliši, saj so vsi inštrumenti samostojno suvereni in med seboj enakovredni. Tudi vokal, ki se poslušalcem pogosto prerine najgloblje v ušesa, je toliko zadržan in suh, da deluje bolj kot druga kitara, ni pa nerazločen. Z dolgimi pasažami in ponavljanjem vzorcev ne ciljajo v ostro ekspresijo, ampak kot mnogi rock bendi tega tisočletja zaplavajo v otopeli trans. V drži se jasno zgledujejo po Pink Floydih in vsemu, kar je prišlo za njimi, kar je eden izmed razlogov za njihovo dobro prepoznavnost in poslušanost po Evropi. Drugi razlog so seveda besedila v angleščini, zapeta brez očitnega naglasa, preprosta, a učinkovita. 

V ploščo zabredemo ob spremljavi nalezljive basovske linije, ki pleza gor in dol ob spevnem refrenu »I dream about …«. Druga skladba Mangle je ena izmed izstopajočih, spominja na kak Rage Against the Machine komad, razslojeni inštrumenti tu spremljajo gostobesedno recitiranje s kakšnim hreskom več in kakšno melodijo manj. Trupa Trupa poslušalce za trenutek kot ljudi Sonca nagovori, potem pa pade nazaj v opisno monotonost, ki se bolje poda glasbi. Another Day z bolj mistično noto požgečka nihiliste, ugibamo pa lahko, ali je tematika povzeta po bitki za obrambo Gdanska v samem začetku druge svetovne vojne. Izčiščen zven vokalov se tu tudi konča, ko balada Angle momljajoče, po cobainovsko zapahne prvo tretjino albuma.

Poznavalci benda so opazovali, kako se Trupa Trupa čez leta razvija, za laična ušesa pa je skladba Longing verjetno najboljši prikaz izčiščenja glasbe, ne da bi jo s tem preveč oklestili. Vodilni akord se ves čas klasično razvezuje brez kake posebne substance, bolj igrivo kot zamišljeno, a usmerjeno. Veliko komadov gre zelo lahko v ušesa, a ne ostanejo v tako globokem spominu kot sočni Long Time Ago. Ta s spet kar naivno preprostim besedilom zategne čez bolj poskočno ritmično podlago in tako spremi trgajoč bas v simpatično popevko z odštekanim prizvenom. Naslovna skladba je tu čisto nasprotje, inštrumentalne improvizacije obrnejo logiko skladanja, medtem ko je ritmično nejasna podlaga sestavljena iz razvodenelih vokalov in na njej poskakujejo klavirske kaplje. V globočinah se trgajo čudni nenaravni zvoki kot toneče ladje, ki jih valobrani niso obvarovali slanih jezikov Baltika.

Razbremenitvi razpoloženja služi Glory s prijetnim tremolo cingljanjem, in vokali kot fanfare zapojejo slavi. Akordi so ves čas prijetni, preprosti, brez posebnega truda se povezujejo drug z drugim, v njih ni nič avantgardnega. Takoj za obratom norega štiklca s kričečimi vokali se počasni satelit, ki pada v temno nebo, izpoje v kanonski »don’t wanna feel that it’s over« in s tem se plata umirjeno konča. Besedila ponujajo veliko možnosti proste interpretacije in se ne postavljajo ob bok bolj prežvečenemu višjemu pesništvu. Album prežema občutek zimskega bujenja v sončno jutro, ki na belo steno nariše eno samo svetlo praznino, ta pa v vsej svoji jenjajoči moči v kontrastu z megleno nočjo še vedno deluje hladno in še bolj moreče. Vokalist Grzegorz pravi, da gre za nujen zdrav pesimizem - soočenje z minljivostjo, ki ji ni mogoče ubežati, je pač vlak nikamor, in tudi Of the Sun je en dolg osamljen zarjavel vlak. 

Trupa Trupa je ustvarila zelo poslušljiv album, ki se s prekletstvom človeka v zmagi nad lastno naravo po svoje spopada in s historično distanco opazuje, kako jalove podvige vlečemo naprej za vsako ceno. Povezave z avtohtonim okoljem pa niso jasno razvidne iz same glasbe, ki je namreč zelo posredna in za takojšen premislek ponuja bolj malo. Šele ob zgodovinski in geografski umestitvi trupe lahko tudi konkretiziramo kak glasbeni vzorec. V albumu Of the Sun se zrcali boj proti sili vode, boj za suverenost mesta Gdansk, za obstoj in za sobivanje, mir ob zori.