O Leninu in še čem … še enkrat.

O Leninu in še čem … še enkrat.

Mnenje, kolumna ali komentar
1. 5. 2020 - 13.30

Pred približno tednom dni se je navkljub trenutnemu ''korona lockdownu'' na Rdečem trgu v Moskvi zbralo na desetine pripadnikov ruske komunistične partije. Z marširanjem in nagovorom publike so počastili 150. obletnico rojstva Vladimirja Iljiča Uljanova, ki si je tekom svojega življenja kot marksistični ter boljševistični revolucionar pridelal vzdevek Lenin. Dan pred dogodkom je vodja partije Genadij Zjuganov vse ruske komuniste pozval, naj kipe velikega sovjetskega voditelja po celi državi okrasijo z rožami in naj še naprej ohranjajo spomin na njegovo politično zapuščino. Zagotovo lahko trdimo, da Rusije, kakor jo poznamo danes, brez Leninove intervencije proti avtokraciji in imperializmu caristične nadoblasti ter pozneje proti grožnjam protirevolucionarnih sil v takšnem ali drugačnem smislu ne bi bilo. Vseeno pa je na mestu vprašanje - in to pač velja za vsakokratne primere proslavljanja okroglih obletnic rojstev pomembnih osebnosti - koga oziroma kaj z njimi sploh obeležujemo?

Protesti v Libanonu, Missouri toži Kitajsko itd.
 / 22. 4. 2020

Lenin se je rodil 22. aprila leta 1870 v premožnejši družini iz Simbirska. Ko mu je bilo 17 let, se je moral soočiti s tragično smrtjo starejšega brata, ki ga je carjev bes zaradi protivladnega spletkarjenja obsodil na vislice. Leninovi posledični politični radikalizaciji je sledila njegova inavguracija v Rusko socialdemokratsko delavsko stranko, v okviru katere je postal voditelj radikalnega krila boljševikov. Po abdikaciji carja Nikolaja II. maja 1917, pod Aleksandrom Kerenskijem ustanovljena začasna vlada ni uspešno ukrepala proti bedi ruskega prebivalstva, saj se je okoriščala s promocijo militarizma v grozotah 1. svetovne vojne. Po oktobrski revoluciji se je začela državljanska vojna med boljševiki in caristično belo gardo. Trn v peti boljševikov so bile še razne levičarske stranke in grupacije v obliki anarhistov in socialističnih zmernežev ter revolucionarjev, ki so na ostankih represivnega carističnega imperija sanjali o demokratični tranziciji v socializem.

Leninovo zmago nad antirevolucionarnimi silami mu je zagotovila podpora strogo centralizirane in organizirane partije. Boljševiki so s smehom pospremili poskuse levičarskih zmernežev, da bi sklepali kompromise z zahodnimi silami, ki so se požvižgale na reševanje perečih socialnih ter političnih problemov v Rusiji. S propagiranjem nacionalizacije caristične zemlje in izstopa iz 1. svetovne vojne, uvedbo volilne pravice za ženske, organiziranjem množične izobraževalne kampanje in brezplačnega zdravstvenega sistema so boljševiki pod svoje krilo pritegnili ruske množice, predvsem mestno prebivalstvo. Lenin je pri tem vseskozi vztrajal pri internacionalnem značaju svojih politik. Že med revolucijo leta 1905, ko je car Nikolaj II. napovedal prvi sveženj demokratičnih reform, je Lenin pridigal o vrenju na zahodu: “Če bomo uspeli, se bo revolucionarna iskra razširila po Evropi,” je razmišljal. “Evropski delavec, ki trpi pod reakcionizmom buržuazije, bo vstal in nam pokazal, kako se streže stvarem. Potem  bo val nemirov iz Evrope recipročno vplival na dogajanje v Rusiji in porodil dobo revolucionarnih desetletij. V socialistični revoluciji bo zaveznik ruskega delavskega razreda mednarodni delavski razred.”

Verjetno nima smisla posebej poudarjati, da je luč mednarodne revolucionarne iskrice kaj hitro ugasnila. Zahodni kapitalizem sta kljub krizam vzdrževala družbeni in gospodarski napredek, socialdemokratske stranke pa so zlasti v Nemčiji in Angliji v imenu predstavniške demokracije poskrbele za nadaljnjo pacifikacijo delavskega razreda. Leninovo zmoto o naravi delavskega razreda v razvitih kapitalističnih družbah so poglabljali neuspehi ukrepov, ki jih je sprejel v Rusiji. Po zagonu centralizacije in industrializacije sovjetske države se je dokaj neposrečeno soočal z vprašanjem kmetstva. Največja skupina prebivalstva na ruskem podeželju so bili tako imenovani srednji kmetje, ki so pridelovali predvsem zase in so bili zato toliko bolj odvisni od sistema zemljiškega lastništva, ki so ga napadli boljševiki. Obdobju po državljanski vojni je poleg nasilne kolektivizacije sledila tudi likvidacija vseh političnih nasprotnikov in zdi se, da Leninovo krvoločnost z lahkoto postavimo ob bok morilskim rekorderjem, kot sta bila Mao in Stalin.

Čemu torej obeleževanje 150. obletnice rojstva moža, ki je podal sicer lucidno, a ne dokončno analizo kapitalizma svojega časa? Kako spregledati, da je na podlagi svojih ugotovitev zasnoval prvo resno verzijo realnega, a morastega komunističnega sistema? Morda bi lahko postavili istovetno, četudi klišejsko vprašanje: se v 21. stoletju sploh še lahko okličemo za komuniste, če pa o politični praksi namesto nas že tako odloča predstavniška, liberalna demokracija? Pustimo zaenkrat ob strani rahlo intuitivno dejstvo, da Leninova misel nikakor ni izenačljiva z ideologijo in izvedbo marksizma-leninizma, ki so ga skozi mnoštvo interpretacij razvijali Leninovi nasledniki. Vsak kleni bralec del Kaj narediti? ali pa Država in revolucija ve, da nas veliki oče Sovjetske zveze nikakor ni pustil ždeti v oblakih. Drznimo si iti tako daleč in povedati, kar je ugotavljal že Louis Althusser: “Lenina je v prvi vrsti zanimalo spreminjanje sveta, ne pa zgolj njegova interpretacija. V Leninovih političnih in ekonomskih spisih si imamo moč predočiti marksistično filozofijo na delu, v praktičnem stanju, se pravi, marksistično filozofijo, ki je postala politika, politično delovanje, analiza ter odločanje.” 

Ob ponovni izdaji Države in revolucije pri Studii Humanitatis
 / 29. 11. 2017

Golemu teoretskemu formalizmu marksistične filozofije znanosti in narave, ki jo je Lenin razvijal pod zastavo ontologije dialektičnega materializma, sta obenem lastni političnost ter odprtost. Leninova filozofija je razredni boj v domeni marksistične teorije, pri kateri zastopa pozicijo množic, po drugi strani pa intervenira proti praktičnim ideologijam v obliki humanizma in ekonomizma. Zato je v svojem bistvu tako samokritična kot tudi obče konfliktno naravnana. Bodimo pač iskreni: sovjetska stalinistična nadoblast se je kljub tituli Leninovega naslednika bala radikalno demokratičnega potenciala njegove filozofije. Podobno pa gre danes liberalni demokraciji v nos vsakršna politična in teoretska nepokornost ali po drugi strani ideja, da bi si ljudstva sveta krojila lastno usodo, če je treba, tudi preko intenzifikacije razrednega boja.

Vrnimo se k problemu praznovanja takšnih ali drugačnih obletnic in podobnih dogodkov. Lenin se je kot kontroverzni voditelj zapisal v srca in občutja svojih sovjetskih podanikov in komunistov po celem svetu. Pri tem ne moremo prezreti, da je bil čas državljanske vojne in pozneje tudi nove ekonomske politike obdobje tegob ter neverjetne represije. Zgodovinsko je boljševizem propadel oziroma se je sprevrgel v moro, k čemur sta pripomogla notranji boj za oblast in ruska deprivacija v obličju svetovnega kapitalizma. Maloburžujsko moraliziranje o grozotah gulaga in ruske lakote na stran pa 150 let po rojstvu starega moža, kakor so ga v zvesti maniri nazivali kameradje, še vedno mečemo oko na njegov čut za politično vizionarstvo, praktičnost ter drznost. Razlog za to naj povzame kar Leninov jedrnati citat: “Ne moreš začeti revolucije v belih rokavicah.”

facebook twitter rss

 

RŠ praznuje 51 let! Če bi radi spodbujali kakovostne radijske vsebine tudi v postabrahamski dobi, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness