Protestiramo!

Protesti po Sloveniji vztrajajo. In prav je tako. Tisti, proti katerim so protesti uperjeni, so gotovi. Samo vedo še ne tega. Slej ko prej bodo uzrli praznino pod svojimi nogami in zgrmeli navzdol. Do tistega trenutka pa bodo verjetno poskusili še marsikatero neumnost, za katero bodo mislili, da jih lahko odreši srda množic. A bistveno je to, da vala protestov zdaj ne more ustaviti nič več. Nič, razen protestnikov samih. Zato je smiselna določena mera egoizma z namenom, da protestniki v prvem planu mislijo ali pa kar mislimo sami sebe in ne svojih predpostavljenih sovražnikov: oblastnikov, lopovov, stricev iz ozadja ali kakorkoli jih že imenujemo.

Gre za to, da so vse te točke, v katerih se centrira protestniški gnev, v zadnji konsekvenci zgolj fantazme, ki služijo poenotenju heterogenih sil, ki sestavljajo protestniško maso. To je najbolj očitno v primeru »stricev iz ozadja«, ki so le lokalna paranoično-slovenska različica iluminatov in reptilov, zmožnih spreminjanja oblike, ki naj bi iz nekega fantazmatskega ozadja vodili svet. V tem oziru si protestniki lahko očitamo določeno neumnost, saj smo v isti koš nametali povsem različne like, od Tovšakove prek Turka do Kučana, in vanje usmerili posrečen slogan »Gotovi so!«, ki omogoča dozdevno poenotenje. V tej zbrkljariji si namreč zdaj lahko vsak najde svojega lopova, in ko skupaj skandiramo, vsak od nas skandira proti svojemu favoritu.

Vseeno pa je največji del besa usmerjen proti vladi Janeza Janše. Ali to pomeni, da v tem primeru ne gre za fantazmo, ampak za našega pravega sovražnika? Ne zgolj za prazno mesto, okoli katerega bi se organizirala naša jeza, ampak za konkretne ljudi, ki so dejanski vir naših problemov in z odstranitvijo katerih bi se težave končale? Mislim, da je odgovor na to vprašanje nezavedno dal zloglasni ljubljanski protest pred desetimi dnevi. S Kongresnega trga smo se v nekem trenutku množično preselili pred močno zastražen parlament, kjer smo usmerjeni proti temu kvadru nadaljevali z rohnenjem. A pazi foro, parlament je bil v tem času prazen! Samo še kakšen čistilec in pa mogoče kakšen bolj pogumen poslanec je lutal po njegovih temnih hodnikih. Protestirali smo torej pred oziroma lahko bi rekli kar proti prazni stavbi.

Tarča protestniškega srda je bil torej strogo zastražen nič. Lahko bi rekli, da je to vseeno pravilno, saj je parlament simbolno mesto vladajočih in s tem, ko pred njim protestiramo, protestiramo proti tistemu, kar predstavlja. Ampak simbol česa točno naj bi parlament bil? Vlade? Poslancev? Celotne politične elite? Demokracije? In po drugi strani, ali ni tako, da naj bi vlada in poslanci predstavljali ravno nas, ljudstvo? Ali smo torej protestirali sami proti sebi? V neskončnost se lahko izgubljamo v teh dvojicah predstavnikov in predstavljenih, zato moramo ubrati drugačno taktiko.

Kaj pa če kar verjamemo protestu in ga vzamemo za to, kar je bil: protest proti zastraženemu in praznemu parlamentu kot mestu, kjer se izvaja predstavljanje ljudstva brez ljudstva. Torej proti sami simbolizaciji oziroma vsemu temu predstavništvu. Mogoče nam je dovolj ravno tega, da nas ves čas nekdo predstavlja, da hoče ves čas nekdo drug govoriti v našem imenu. Mogoče nam je dovolj tega, da ko govorimo, nihče ne sliši, in da nam, ko poskušamo potem še malo glasneje govoriti, nekdo postavi barikade in v oči zabriše solzivec.

V tem primeru je vsako predstavništvo, vsak poskus poenotenja na ravni zahtev in ciljev za proteste škodljiv. Kot celota se lahko na ravni izjave definiramo le negativno – nismo in nočemo, na kratko – ne. Kar pa nas dejansko povezuje, je fizična prisotnost, to, da se redno dobivamo na trgih in ulicah. Enotnost je torej dosežena na ravni izjavljanja, v samem dejstvu protestov. A protest, ki se usmerja proti praznim mestom, se depolitizira in izgublja svoj naboj s kanaliziranjem kolektivne energije v prazne hiše. To je namreč zanka oblasti: da nam misliti, da se skriva na nekem prav določenem mestu, zastraženem s policaji.

Namesto kričanja na praznine, bi jih bilo vredno zasesti, čim več in za čim dlje; tako, da so ves čas dostopne in da lahko tam vsak govori v svojem imenu. Dobro, potem pa naslednjič mogoče pustimo tiste ograje in policaje pred parlamentom na cedilu. Enostavno ne pridemo. Namesto tega se odločimo za egoizem in se raje ukvarjamo sami s sabo. Namesto protestov proti nekomu, ki naj bi bil kriv vsega sranja, pokažemo, da je nekaj drugega od tega sranja sploh mogoče. Iz protestnikov se prelevimo v demonstrante – tiste, ki učijo z zgledom.

Nikogar drugega, razen samega sebe, ne predstavlja Izidor Barši.