Taktika kapitala: identitetne politike

Taktika kapitala: identitetne politike

Mnenje, kolumna ali komentar
26. 4. 2019 - 13.00

Prvič je počilo oktobra 2016 na Poljskem, ko je več sto tisoč žensk množično štrajkalo proti omejevanju reproduktivnih pravic in desnemu populizmu. Podoben militantni etos se je naslednji mesec pod geslom Ni una menos! razrasel po Argentini. Do konca leta pa se je pod feminističnimi gesli štrajkalo v štiriindvajset ur dolgi huelgi feministi v Španiji, Italiji, Peruju, Združenih državah Amerike in drugod. Osmega marca naslednje leto so se partikularne in nacionalne organizacije odločile za skupni, globalni štrajk. Gibanje je postalo mednarodno. Jedro povezovanja ni nekakšen abstrakten boj za še abstraktnejše pravice žensk, temveč zavedanje o nujni antikapitalističnosti tovrstnega boja.

A poka tudi drugod. Okoljska in bivanjska problematika sta dve izmed bolj perečih tematik, ki uspešno mobilizirajo množice, dasiravno za zdaj še vsaka zase in pod gesli zgolj reformacije kapitalizma. Še najmanj hrupno je v sferi strogo definirane ekonomske produkcije. Razlogi za okrnjenost klasičnih delavskih organizacij seveda tičijo v neoliberalnem prestrukturiranju same sfere produkcije. Kriza se tako kaže kot kriza družbene reprodukcije: kot okoljska kriza, kriza skrbstvenega dela, pokojninskih in zdravstvenih sistemov, počasen kolaps predpogojev produkcijskega procesa — v zadnji instanci torej kriza kapitalizma kot ekonomskega sistema. Ako je delavski boj v veliki meri onemogočen v sferi produkcije in se hkrati pojavlja velika moč družbenih gibanj, ki operirajo izven stroge sfere ekonomije, se postavlja ključno vprašanje, kako oziroma ali jih sploh lahko pripoznamo kot legitimne kandidate razrednega boja. Ta moment predstavlja ključni trenutek za njihovo morebitno transformacijo in postavitev skupnega okvira.

Na kontraproduktivnost in absurdnost apriornega dojemanja emancipatornih gibanj kot ločenih od pravega, tj. ekonomskega, razrednega boja je že v osemdesetih letih ob pojavu novih družbenih gibanj opozarjal Raymond Williams. Čeprav se gibanja formirajo izven sfere produkcije oziroma je neposredno ne tematizirajo, to še ne pomeni nujno, da ne zastopajo oziroma ne morejo zastopati interesov delavskega razreda. Tovrstna dihotomija je zanj že posledica učinkov kapitalizma, ki postavlja umetne meje med produkcijo in reprodukcijo, med javnim in zasebnim, med ekonomskim in političnim — s tem se zastira skupni okvir, kar je bistveno za njegovo ohranjanje in onemogočanje enotne politične akcije. Enako farsično je problematiko opredeliti kot za delavski razred drugotno. Podkrepimo navedeno s faktičnostjo: 80 procentov okoljskih migrantk je žensk.

Feminizem za 99 procentov, manifest, ki so ga ob letošnjem mednarodnem dnevu žensk napisale marksistične feministke Cinzia Aruzza, Tithi Bhattacharya in Nancy Fraser, ni zgolj prazen hejt liberalnega tržnocentričnega feminizma, ki zanemarja dejanske družbeno-ekonomske pogoje, ki večini žensk emancipacijo onemogočajo. V prvi vrsti je klic po iskanju skupnega okvira med različnimi akterji upora. Prava vprašanja, ki jih zaslutimo ob branju avtoric, so denimo: Kako je okoljska kriza povezana z rasizmom in oboje s položajem žensk? In predvsem, kako je vse to skupaj v zadnji instanci povezano s kapitalizmom? Z 99 procenti ni mišljenih zgolj 99 procentov žensk, temveč tudi 99 procentov svetovnega prebivalstva — vseh tistih, ki nimajo neposrednega nadzora nad sredstvi produkcije. Pripoznanje feminističnega gibanja kot takega pa za začetek terja dvoje: razširitev pojma družbene reprodukcije kot tudi redefinicije ženske problematike. Srž manifesta je predvsem možnost politične kanalizacije teorije družbene reprodukcije, teorije, ki jo v individualnem teoretskem delu razvijajo avtorice.

Kaj je torej teorija družbene reprodukcije in kakšne so lahko njene politične posledice? Bhattacharya vidi teorijo družbene reprodukcije kot produktiven model za bolj dinamično razumevanje kategorije razreda, kar se ob trenutni situaciji že s pragmatično-političnega vidika zdi nujno. Z družbeno reprodukcijo in njeno teorijo meri na ustvarjanje materialnih, socialnih in kulturnih predpogojev za obstoj določene družbene organizacije. Tako so v krogotok družbene reprodukcije poleg gospodinjskega in skrbstvenega dela oziroma dela v zasebni sferi vključeni tudi javni izobraževalni, zdravstveni in pokojninski sistem, sistem javnih prevozov, knjižnic in tako dalje, poleg tega pa tudi konkretna politična organizacija družbe. S tem naj bi se dejansko zajelo kapital kot družbeno razmerje. Ni torej razloga, da bi zgolj boj za višje plače in pravice na delovnem mestu štel kot razredni boj. Vsako emancipatorno gibanje, ki izziva moč kapitala kot celote, mora biti prepoznano in priznano vsaj kot vidik razrednega boja. Kontradikcija ni locirana niti znotraj kapitalistične ekonomije niti zunaj nje, ampak na meji, ki simultano ločuje in povezuje produkcijo in reprodukcijo. Je torej protislovje med konstitutivnima elementoma kapitalistične družbe.

Zakaj avtorice manifesta ravno antikapitalistična feministična gibanja identificirajo kot možni osrednji subjekt razrednega boja? Dovolimo si ponoviti, da se kriza sistema kaže kot kriza socialne reprodukcije, ki je zaradi spolne delitve še vedno v veliki meri v domeni žensk. To pomeni, da so ravno ženske tiste, ki jih kriza sorazmerno z razredom, raso in spolno usmerjenostjo nadproporcionalno prizadene; najsi gre za izčrpavanje okolja ali upad javne mreže vrtcev in privatizacijo skrbi za starejše. Poglavitna sta ravno razkritje povezanosti in politizacija povezav različnih form opresije — torej tudi tega, da se ne bije le boj za pravice žensk. Priznanje raznolikosti znotraj enotnega okvira zatiranja ne bi smelo biti razpoznavno kot rušenje enotnosti, temveč pogoj zanjo in s tem za prominentno transformacijo družbe. Avtorice temu pravijo demokratizacija delavskega boja.

Pravi levičarji se radi sprašujejo, kako ponovno organizirati delavski razred in revitalizirati razredni boj. Trdimo, da lahko vsaj zametke prepoznamo v potekajočem feminističnem boju za reproduktivne pravice in boju proti podnebnim spremembam, čeprav še nista nujno eksplicitno radikalizirana in združena v upor proti kapitalizmu vobče. Torej: eden izmed predpogojev je, da se akterje upiranja uvidi vsaj kot potencialne nosilce — subjekte revolucije. Za konec se vrnimo k Williamsu. Revitalizacijo oz. največji uspeh lahko kapitalizem doseže, če teh bojev ne prepoznamo kot integralnih delov boja proti kapitalizmu. Tudi zato, ker druge možnosti morda ni.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness