Živopisec podobo na ogled postavi

Živopisec podobo na ogled postavi

Recenzija dogodka
1. 3. 2019 - 13.00

Pisalo se je leto 2011, ko je moč stripovskih podob v vsem svojem žaru zasijala na stenah Mestne galerije. Ne bomo zapisali, da je bil strip takrat nazadnje v Mestni galeriji, ker to ne bi bilo popolnoma res. Ciril Horjak  ​Iztok Sitar in Izar Lunaček sta nekaj svojih stripovskih strani v vmesnem času posodila za eno širšo in bolj raznoliko razstavo Primeri smeha v umetnosti. Zadnja v celoti stripovska razstava v Mestni galeriji pa je vendarle bila Risba v stripu na Slovenskem leta 2011. Omenjena razstava iz leta 2011 - Risba v stripu na Slovenskem - je bila pospremljena tudi z izjemno kvalitetnim katalogom, ki ima ob pomanjkanju natisnjene domače stripovske teorije še večjo težo. Prinesel pa je tudi dokaj podroben pregled biografij sodelujočih avtoric in avtorjev.

Trenutno prostore na Mestnem trgu krasijo podobe, narejene s črnim čopičem, katerega različne širine linije dodajajo likom živost. Nekaj jih je tudi pobarvanih z barvnimi akvareli in nastopajo v pogosto vertikalnih stripovskih kvadratkih stripov Iztoka Sitarja. Njegov stil je prepoznaven že od daleč. Razpotegnjeni stripovski subjekti imajo pogosto majhne glave, nekateri še manjše možgane. Njihove noge so nesorazmerno velike, njihovi svetovi oziroma ozadja pa pogosto monokromatična in v jesenskih barvah. Razstava striparja, ilustratorja in stripovskega teoretika Iztoka Sitarja se je otvorila že na dan obuditve slovenskega Politikinega zabavnika 30. januarja in bo na ogled do 24. marca. Tudi v tem za slovensko območje obujenem fosilu lahko na nekaj straneh prve številke berete o Sitarju.

Spomnimo, da je nedolgo tega avtor izdal zbirko stripovskih esejev z naslovom Kako je Jaka Racman postal fašist: eseji o družbeni kritiki in politični (ne)korektnosti v stripu in da se zdajšnja razstava imenuje Pod rdečo zvezdo. Verjetno razumete, v katero ideološko smer pes moli taco. In tja jo molijo tudi Sitarjevi stripi. V njih in tudi sicer se povsem jasno zavzema za strpnost in tovarištvo ter javno prezira fašizem, nacizem in homofobijo. Nenazadnje se njegov psevdonim vzvratno ne prebere zaman enako kot vzdevek znanega ruskega revolucionarja. Črni možje bele kosti so v resnici prvi strip, na katerem smo lahko opazili podpis Ninel.

Poleg angažiranih tem je v Sitarjevem opusu opazno prisotna tudi erotika. Razstava Pod rdečo zvezdo je retrospektivna, zato lahko na njej v kronološkem zaporedju vidite stripe še pred časi stripovskega albuma Sperma in kri, ki ga je v samozaložbi izdal leta 1990, ali Ženske, ki se je ljubila z mačkom. Vrnemo se lahko vse tja do leta 1984 z Kdo je ubil risarja stripov ali leta 1986 in stripa Povratak malog princa, ki izpade kot socialistični hommage proto-stripom Hinka Smrekarja s širokimi in detajliranimi okvirji znotraj okvirjev.

Krajši stripi so v Mestni galeriji razstavljeni v celoti. Niso pa razstavljeni prav printi vseh stripovskih strani, ampak posamezne zgodbe iz nekaterih zbirk, kot je Čudaki ljubijo drugače. Vse skupaj nanese 160 stripovskih strani, ki so ne le na ogled v razstavni velikosti na stenah, ampak brez izjeme tudi v katalogu v celoti. Ob nekajstranskem tekstu kustosa razstave Sarivala Sosića na začetku, lahko zdaj tudi listamo skozi 35-letno zgodovino stripovskega ustvarjanja Iztoka Sitarja na primerih njegovih stripov. Drugačne vrste katalog, lahko mu rečemo celo strip-katalog, nam na ta način ponudi bogat vpogled od začetnih temačnih podob do današnjih, ki so vstop v svet barv doživele na podlagi avtorjevega poznavanja vse obširnejšega francoskega trenda priljubljenosti barvnih stripov.

Svoje vsebine in like Sitar išče v vsakdanjem življenju, jih nato transformira v fiktivno zgodbo, začini z notico socialne pravičniškosti in ščepcem na trenutke krutega humorja. Svoj smisel za le-tega in očitno stališče do cerkve je Sitar izrazil 2004 v stripu Zgodba o Bogu. Na razstavi in v katalogu je sicer objavljen le del tega ateističnega stripa, opišemo pa ga lahko nekako takole: predstavljajte si mrežo dva kvadratka horizontalno krat tri kvadratke vertikalno na stran. Strani so bele, okviri kvadratkov so črni. Takšna vsebina je na več desetih straneh, in ne, ničesar nismo izpustili. Še bolj prefrigan je manever, s katerim se je lotil promocije tega stripa. Enega od izvodov je poslal direktno tedanjemu ljubljanskemu nadškofu Francu Rodetu, ki pa svoje kritike na to delo zaenkrat javno še ni podal.

Ljubljenec balkanskega stripovskega sveta je v vseh teh letih delovanja postal tudi material za portretiranje mnogih znanih ustvarjalcev. Njihove izdelke lahko v obliki Sitarjevih portretov na razstavi in v katalogu tudi vidimo. Ne vidimo pa ilustracij in karikatur, ki jih je naredil Sitar sam, kljub temu, da naj bi ilustriral že okoli 100 učbenikov in mnogo drugega.

Iztok Sitar je pomemben akter v slovenskem stripovskem prostoru. Nekaterim gre morda v nos, da se v svojih zgodovinskih stripovskih knjigah šteje v tretjo generacijo striparjev. Mednje naj bi sodili predvsem tisti iz začetnega tako imenovanega Mladininega kroga. Neglede na klasifikacije njegovo delo danes nosi težo. Prav tako jo nosi stripovska razstava v tako prominentni državni instituciji, na katero se je čakalo (pre)dolgo. Razstava je sicer retrospektivna in pregledna, v samem smislu razstavljanja nič posebnega, vendar bi bilo pričakovati, da bi takšnega načina predstavitve lahko deležen še kak drug stripar.

P.S.: Spomladi se obeta še ena stripovska razstava v velikem razstavnem prostoru. Alan Ford v Narodni galeriji, ki tako kot Radio Študent letos praznuje abrahama.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness