In medias res: Maya YogHurt

K stvari! Tokratni naslov je izbran po temeljitem premisleku, saj odličnosti aktualnega umetniškega dela ne bi zadostila nobena druga, morda bolj vabljiva, a manj izpovedna najava. Nikar se ne ustrašite: nadvse solidno zlitje koncepta in izvedbe, torej celovitost umetnine per se, zahteva vaše aktivno sodelovanje, vzpodbudi pa ga z neverjetno lahkoto. Vas zanima o čem teče beseda? O kompleksnem projektu, poimenovanem Hu.M.C.C. [hjum ce ce], avtorice Maje Smrekar. Ta vas skupaj z ekipo biokemijskih, medicinskih in oblikovalskih sodelavcev ponovno vabi v Galerijo Kapelica. Vam pričujoče besede morda napovedujejo prevelik umetniški zalogaj? Nikar! Zaužili boste le vitaminsko obogaten YogHurt [jogurt]! Bodite torej lačni: hrane, umetnosti in znanja!

Na natančnost pri samem opisu nas opozarja že sama narava izbranega dela. Lonček z imenom Maya YogHurt vsebuje produkt encima Maje Smrekar. Govorimo torej o živilu, ki je narejeno s pomočjo genskega inženiringa, saj so v laboratoriju Biokemijskega inštituta glivi kvasovki vstavili del avtoričinega DNK. S tem pa so namesto alkoholnega vrenja povzročili nastanek mlečne kisline. Zaužijete lahko torej produkt spajanja dveh različnih organizmov, med drugim tudi človeškega. Modificirani sevi kvasovk so bili skozi postopek precejanja povsem odstranjeni. Maja Smrekar, darovalka svojih dispozicijskih potencialov, pa nas je ob otvoritvi z veseljem vpletla v sodelovanje. Navsezadnje gre za eno in isto celovitost dualitete. Svoj DNK avtorica razume kot umetniški potencial, ki kot subjektivizirano telo producira idejo. Obenem pa ugotovimo, da je ustvarjalka sama - torej kot telo z gensko zasnovo – hkrati sestavni del lastne realizirane zamisli. Z objektivno izpeljanim laboratorijskim postopkom se Maja Smrekar uresničuje kot umetniški subjekt. Svoje osebnostne karakteristike pa z uporabo v znanstveno-umetniške namene pri tem objektivizira kot golo sredstvo.

Naj poudarimo, da je transgenetika s kombinatoriko DNK avtorja samega v svetu umetnosti redkost. Omenjena praksa nastopi v devetdesetih s hibridnimi rožami Američana Georgea Gesserta, leta 2000 pa je verjetno najbolj znani tovrstni umetnik Eduardo Kac ustvaril florestenčno zakodirano zajčjo albinko. Šele devet let kasneje je Kec prvič uporabil svoj lastni genetski material. Mutirana cvetlica pa vseeno ni bila nadaljnje procesirana kot hrana za obiskovalce. V Galeriji Kapelica se torej odvija edinstveni performans: okušalec hrane je postavljen pred lastno odgovornost. Bi vam bilo lažje kupiti podobno pripravljen izdelek v trgovini? Navsezadnje je tesnoba pred gensko spremenjenimi organizmi in njihovimi produkti posledica dvojega: želje po nedotakljivosti, nespremenljivosti in večnem ohranjanju ter naše nezmožnosti popolnega nadzora nad lastnimi spremembami. Zaužitje Yog-Hurt-a [hurt=bolečina] predstavlja torej predvsem eksistencialno vrednost: spodjeda naše uveljavljeno ločevanje narave in družbe pa tudi nas kot bitja lastnega obvladovanja.

Celotni postopek izdelave produkta je bil ves čas regulativno popolnoma nadzorovan. Zanimivo je, da znanstvenik lastnega materiala z zahtevo po objektivnosti ne sme uporabiti v raziskovalne namene, umetniku pa genskega inženiringa ni dovoljeno brez nadzora izvajati zunaj laboratorija. Tokrat sta se znanost in umetnost z upoštevanjem vseh zakonskih določil spojili, fascinantno, povsem enakovredno. Znotraj galerijskega prostora seveda prevlada umetniška idejna naravnanost. Ugotovitve, pridobljene v protokolarnih fazah transgenetskega postopka, pa bodo vendarle nadvse koristne tudi v nadaljnjem biomedicinskem raziskovanju.

Z obiskovalčevega zornega kota je vsekakor zanimiva tudi nekdanja prisotnost znanstvenega okolja znotraj galerije. Projekt Hu.M.C.C. je namreč del narativne dvojice. Lansko poletje je avtorica s pomočjo doktorice in umetnice Špele Petrič pridobivanje človeškega encima v sterilnem okolju ponazorila v prav isti galerijski Kapelici. Obiskovalec je lahko vstopil v posebej za to priložnost zasnovan laboratorij in sledil predstavljenim fazam pridobivanja gradiva.

Produkt genskega inženiringa je bilo v nekoliko drugačni kombinaciji mogoče konzumirati sicer že pred letom. Tokrat pa se poudarek na pridobivanju prenese v subverzivno, celo nekoliko parodično fazo lansiranja novega izdelka. Za marketinško podobo jogurta so namreč poskrbeli v znanem oblikovalskem ateljeju Balant. Na osvetljenih panojih žari podoba zdravju naklonjene družine, prav ta pa se kaže tudi na moderno zasnovani spletni strani Maya YogHurt. Logotip pa tudi vse ostale informacijsko naravnane argumentacije so sicer podane le v angleščini, kar pa je le še en dokaz, da izdelek oponaša tržno naravnane produkte industrije. Posredno pa tudi, da se je sodobni gledalec že vrsto let primoran aktivno poglobiti v vsebinsko plat umetnine preko poznavanja različnih kodikoloških struktur in tehnološkega napredka. Nekdaj so verjeli, da umetnost oponaša ali dopolnjuje naravo, kasneje pa, da ji avtonomno nadvladuje. Dandanes se temu nasprotujoče vedno bolj zavedamo njune zgolj navidezne ločljivosti: telo se mreži, prostor pa razteza.

Projekt Hu.M.C.C. tako zavidljivo vsebuje del avtoričinega, lahko pa tudi vašega osebnostnega potenciala. Komponente imenovanega umetniškega dela so številne, a skrbno prepletene: v body-art oziroma bio-art performans vstopite tudi s pomočjo edukativno naravnane funkcije. Umetnina, ki mora po besedah Maje Smrekar »učinkovati subverzivno do nadzornih mehanizmov,« pa je, četudi v sodelovanju z zapletenimi biomedicinskimi postopki, povsem dostopna vsakemu obiskovalcu. Zapakirana v estetsko oblikovano formo prehrambnega izdelka vas kliče k zaužitju celostne umetnine: privoščite si Maya YogHurt!

Ad vitam longam, Katarina Stopar