Neizbežna hinavščina vseprisotnosti

V okviru Nagrade skupine OHO se v galeriji P74 z razstavo Odsotnost prisotnosti predstavlja lanskoletna nagrajenka Đejmi Hadrović. Kakor narekuje že galerijski prostor, je razstava razdeljena na dva dela. Prvega predstavlja projekcija videa, po katerem je razstava dobila naslov, drugega pa zvočno delo, ki napolnjuje prostor, sicer namenjen prebiranju umetnikove knjige z naslovom White Cisgender Poetry. Vsakega od prostorov zaznamuje specifično razpoloženje in prikrojena časovnost, s katero se umetnica poigrava.

Razstava kot celota raziskuje specifike življenja in dela umetnice; video prisilno geografsko nestabilnost umetniškega poklica, drugo delo pa kulturne implikacije, ki jih prvo prinaša. V dosedanjem delu je umetnica podobne problematike, vezane predvsem na položaj ženske v zapostavljeni regiji v povojni Bosni in Hercegovini, naslavljala skozi življenje svoje babice Zahide. Zdaj svoj razmislek usmerja na lastno pozicijo, ki podobne predispozicije postavlja v nov kontekst prav zaradi njene kariere v umetnosti.

Pravzaprav bi zlahka spregledali, da je fokus video dela Odsotnost prisotnosti potovanje, še manj očitno pa je, da je to potovanje specifično na umetniške rezidence, ki počasi razkrajajo pomen doma. Umetničino prisilno raztezanje časa namreč v oči bode dosti bolj od skopih dokazov o njenem konstantnem prihajanju in odhajanju. Železniška postaja v megli, turkizen kovček pred priprtimi vrati skoraj identičnega odtenka. Sicer pa počasi gnijoče vrtnice v vazi, pa takšne prosojne zavese, kakršne ima vsaka babica, pa njiva koruze v poletnem nalivu. Nič takega, skratka, česar ne bi bilo mogoče asociirati z domom in stabilnostjo. Še kamera je statična, tudi takrat kadar umetnica ne uporabi kar fotografij, ki sestavljajo večji del videa in v katere gledalec strmi v tišini.

Na teh posnetkih so prostori, ki naj bi nosili – ki bi preprosto morali nositi – nek poseben pomen. Tu pa se nam kažejo v skromni preprostosti, skoraj dolgočasni in duhamorni v svoji vztrajni megli. Na tej točki umetnica prav tako jasno kot o lastni neumeščenosti ‒ posledici kariere v umetnosti ‒ spregovori o tisti zaspani otopelosti, ki tako rada preveva prav tiste trenutke, za katere smo verjeli, da bodo za nas življenjskega pomena; v umetničinem primeru so to pač potovanja na umetniške rezidence. V tem kontekstu lahko beremo naslovno odsotnost ne le v fizičnem, temveč tudi prenesenem pomenu. Zdi se, kot da bi kljub asketski pripovedi umetnica obljubljala »sedi in glej in boš videl«. A ko sledimo njenemu času in se prepustimo podobam, sicer ne razumemo njihove specifične pomembnosti za umetnico, vendar pa pravzaprav niti niso tako zgovorne podobe same po sebi kakor njihova razvlečena prisotnost. Ta uspešno poustvarja željo po tem, da bi si nekaj vtisnili v spomin; da bi nekaj naredili trajno.

Zamaknjenosti, v katero nas ujame motrenje podob v videu, kontrira zvočna krajina drugega dela razstave. Kompilacija posnetkov prometa iz nedavne rezidence v New Yorku prostor polni predvsem z zvoki siren. Ti so sicer nekoliko očiten način vzbujanja nelagodja v obiskovalcu, vendar se tematsko lepo povežejo z vsebino knjige, ki gledalcu da vpogled v tok misli umetnice v prehajanju med dvema kulturama. Zvok siren nekako narekuje ritem branja in obiskovalca postavlja v podoben položaj, kakršnega nam skuša predstaviti umetnica, torej v stanje stalne pripravljenosti, v katero jo potiska poskus umeščanja v tujo kulturo. To je torej del razstave, ki ob videu občuteno univerzalnost odločneje z neposrednimi sredstvi, čeprav mestoma nekoliko naivno, zameji.

Knjigo umetnice, prav tako kot video, sestavlja nabor fotografij iz avtoričinega osebnega arhiva ter pesmi v bosanskem in angleškem jeziku. Majhna bela knjižica leži na mizi z enim samim stolom sredi prostora. Ko jo primemo v roke, se nam zdi, da držimo nekaj skrajno krhkega, saj so strani ročno vezane zgolj z ohlapno rdečo nitjo. Moramo paziti, da ne bodo zapele sirene za to drobno papirnato telesce.

Ista krhkost pa ni nujno prisotna tudi v avtoričini poeziji. Zaveda se, da v umetnostnem sistemu zavzema nehvaležno pozicijo, in sicer zaradi mnogih razlogov, od spolne identitete do odraščanja v deprivilegiranem, od vojne prizadetem okolju. Pa vendar se nanjo obrača s humorjem in ironijo. Njen slog je neposreden, z malo pesniškimi sredstvi. Dokaj enoznačno izpostavi razne ekonomske in identitetne neenakosti, ki jo postavljajo na margino.

Zgovorna je tudi dinamika med pesmimi glede na jezik; medtem ko se angleške držijo rigidnejše strukture, je jezik v bosanščini bolj živ. V angleških pesmih umetnica ohranja tudi določene jezikovne nespretnosti in celo slovnične napake, kar pa jih v kontekstu razstave pomensko bogati. Podčrta namreč umetničino samoidentifikacijo kot »a struggling artist with broken Slavic English«. Ta strni glavni fokus knjige, torej prevpraševanje življenja in dela umetnice.

Hadrović je kritična predvsem do zahodne kulture, v katero se sicer skuša integrirati. Kritična je celo ali pa še posebej do tistih delov, ki naj bi manjšinam, kakršnim pripada tudi sama, lajšali integracijo. Tako se paradoksalno razkol še poglobi, saj je woke kultura umetnici očitno prav tako tuja, kakor je zahodnemu svetu umetnosti tuja njena. V pesmi, naslovljeni preprosto Woke, izpostavlja predvsem hinavščino. Obenem pa se zaveda tudi lastne hinavščine, saj zahodni umetniški sistem kritizira prav z njegovimi sredstvi. Ponotranjenje teh pa se spet lahko občuti kot izdaja lastnega porekla.

Treba je priznati, da v osnovi umetnica žveči že mnogokrat prežvečeno tematiko; pozicija umetnika v sodobnem sistemu je bila prevprašana že z vseh mogočih gledišč. Seveda zgodovina območja bivše Jugoslavije nosi svoje specifike, ki odločilno vplivajo tudi na posamezničino umetniško kariero in jih je vredno izpostaviti. Vendar pa pri tem nekako tudi ostaja; še najbolj odrešilna se pri vsem skupaj zdi umetničina sposobnost ohranjanja ironične distance, s katero pa ne more vplivati na posledice svojega porekla. Umetničina pripoved je močnejša v vizualnem jeziku kot pa v pesmih, saj okrušene fasade in luščeča se barva klopce na podobah razkrivajo prav toliko o njenem izvoru kakor besede, obenem pa puščajo več prostora za interpretacijo.

Pisala je Neža U.