Nos, moj ponos

V današnjih Finih umetnostih bomo svoj kritiški nos vtaknili v razstavo Nos in kljun umetnika Žige Kariža, ki se je petega septembra odprla v Bežigrajski galeriji 2.

Umetnik že v obrazstavnem besedilu opaža, da program Bežigrajske galerije teče po precej ustaljenih smernicah, ki jih izrabi sebi v prid. Do programske rigidnosti, ki se odraža v »preglednih razstavah s poudarkom na enem ali več pretežno formalnih elementih«, zavzema nekoliko ironično pozicijo. Ta je izražena z gesto, da v je svojem opusu izpostavil nekaj tako banalnega, kot je nos. Poleg tega na ogled niso zgolj stara dela, postavljena v enoten narativ. Veliko razstavljenih del je nastalo šele letos, kar namiguje na dejstvo, da je njihovemu nastanku že botrovala ideja za pričujočo razstavo. Nos, včasih pa tudi kljun, v teh delih ni nekaj naključnega, temveč pogosto prevzema vlogo osrednjega motiva.

Kljub temu da umetnik navidez viha nos nad starokopitnostjo pregleda opusa skozi prizmo posameznega formalnega elementa, nos vseeno obravnava tudi izrazito slikarsko. Zabaven primer tega je slika Akt z nosom, ki bi bila čisto običajna študija, če ne bi bil na subjekt nataknjen prevelik in okorno naslikan nos. Na mnogih drugih delih manjšega formata dominira avtorjev nos s svojo tipično krivuljo. Ta dela so po večini skicozna in izgledajo skoraj narejena v naglici, kot da je avtorja oblika lastnega nosu tako prevzela, da jo je preprosto moral hitro spraviti na papir, četudi je bil ta že popisan.

Prav mnoštvo nosov, ki priča o umetnikovem vztrajnem upodabljanju nečesa tako banalnega, je tisto, kar proizvaja tako komični ton kot enigmo te razstave. Dozdevna naključnost motiva gledalko nekoliko bega, saj tolikšno zanimanje zanj ne more biti zgolj šala. Umetnik res že v tekstu namiguje, da nos vidi tudi kot izrazito političen in seksualen motiv. 

Zato ne moremo trditi, da umetnik ne vidi dlje od svojega nosu. Razstava bolj kot opevanje form obraznih izboklin deluje kot nekakšna študija vsakovrstnih implikacij, ki jih je nosu mogoče pripisati, avtor pa nas z referencami na kulturne objekte ali zgodovinske dogodke usmerja med njimi. Kompozicije s čarovnico iz Sneguljčice aludirajo na dejstvo, da je tudi lepota svojevrstna valuta, in na resnične posledice, ki jih ta konstrukt lahko povzroča tistim, ki od njega odstopajo. Prevelik, ukrivljen nos, pogosto označen kar za kljun, je že v otroških risankah simbol za osebo, ki ji ne gre zaupati. 

Kariž pa kot vedno poseže tudi po bolj spotikljivih motivih. Od takšnih, ki proizvedejo gnus, kot na primer slike, ki v svoji zdrizasto zeleni barvi izgledajo, kot da si je nekdo vanje obrisal nos, do kolažev s pornografskimi elementi in falično kodiranimi nosovi in kljuni. V oči pa dobesedno in v prenesenem pomenu najbolj bode slika z naslovom Veseli trgovec. Na ozadju iz zlatih lističev si zgrbljena figura z ukrivljenim nosom, sestavljena iz bakrenega drobiža, obetajoč mane roke. Slika bi nam lahko šla v nos zaradi očitnega namigovanja na žaljive stereotipe o pripadnikih judovske vere. Vendar pa se zdi, da je gonilo razstave prej kot ohranjanje predsodkov izpostavljanje njihove absurdnosti. Razstava pri tem sicer reflektira predvsem umetnikovo fascinacijo nad arbitrarnostjo predmeta, ki lahko postane orožje proti deprivilegiranim posameznikom. Umetnik nam namreč ne ponuja poglobljenih razmislekov o posameznih primerih diskriminacije. Absurdni, humorni ton celotne razstave kljub temu uspešno izpostavi nesmisel stereotipov in se norčuje iz njih namesto iz njihovih načrtovanih žrtev. 

Umetniku bi tu morda lahko očitali, da opleta s tujim, no, nosom po koprivah; sam namreč nikoli ni izkusil tovrstne diskriminacije. V takšnih primerih pogosto obstaja upravičena bojazen, da bo umetnik, ki diskriminacije ni sam doživel, tematiki pripisali premalo teže. Že res, da se umetniku in gledalcu stereotip lahko zdi absurden in posledično smešen, ni pa nujno, da bi subjekti diskriminacije to doživljali enako. Umetnik sicer ne poskuša upravičiti diskriminacije, prav tako ne gre verjeti, da je spregledal to zanko, nasprotno; nanjo računa, saj je potencialna točka napetosti. Vprašanje, ali je humor utemeljeno in učinkovito sredstvo transgresije, ostaja odprto. V umetnosti je namreč pogosto tudi zasilni izhod, s katerim se da omiliti dokončnost neke izjave.

Sicer pa bi bilo Nos in kljun napak razumeti kot izjavo. Razstava namreč ni enoznačna, kot niso enoznačne gledalkine asociacije ob njej. Še najbolj se zdi, da umetnik hoče nekaj eksplicitno izjaviti z delom, na katerem se spet pojavi ista bakrena figura. Tokrat nam iz okvirja, ki aludira na lansko Documento, po nemško pravi, da Z najboljšo voljo ne more, kakor je slika tudi naslovljena. Na škandal z antisemitskimi deli na letošnji ediciji festivala opominja že v besedilu, vseeno pa nekoliko na hitro opravi s to kompleksno temo. Šokantnost, še bolj pa posledično vprašanje, zakaj gledalko nekaj šokira, je očitno pomembno za Kariževo prakso in referenci na antisemitizem ter Documento gotovo služita temu. Vendar pa se zdi, da nad vsem skupaj zgolj zamahne z roko in posmehljivo dvigne nos in tako najjasneje na razstavi izjavlja, kaj si misli. Če nič drugega, pa je umetnik na značilno provokativen način uspešno dokazal, da je nos res organ, ob katerega se je lahko spotakniti. Ali se nad videnim zgrozi, nasmeje ali zamisli, pa prepušča gledalki.

Ob nos se je spotaknila Neža U.

Naslovna fotografija: Marko Tušek