ODDIH V VRTU ITALIJANSKE UMETNOSTI

Recenzija izdelka
27. 7. 2022 - 13.30

Sredi Trga francoske revolucije se je 28. junija odprl prehod, naravnost iz razbeljene Ljubljane v tih in hladen, človeški duši in telesu prijaznejši kraj. Italijanski renesančni vrt, ki v galeriji Vžigalica obljublja senčno zavetje, pašo za oči in upočasnjen čas za užitek in kontemplacijo.

Umetnostnozgodovinski termin italijanski renesančni vrt označuje tip vrta, ki se je ob koncu petnajstega stoletja pojavil v Firencah. Upošteval je klasične slogovne in estetske ideale, namenjen pa je bil kontemplaciji in užitku ob opazovanju, vonjanju in poslušanju vrta ter pokrajine onkraj njegovih meja.

Podobno funkcionira tudi ta galerijski vrt; le da gledalcu v razmislek ponuja usodo italijanske sodobne umetnosti. Ob sprehodu po razstavi Giardino all'italiana: Nove težnje v italijanskem slikarstvu nas namesto fontan, kipov in umetnih jam spremljajo slikarska dela šestih sodobnih italijanskih slikarjev. Kurator Antonio Grulli je iz generacije mladih umetnikov izbral figuralike, vrt pa v spremnem besedilu opredelil kot prostor zunaj časa, namenjen njihovim individualnim fantazijskim projekcijam. Poleg figuralnega slikarstva umetnike namreč, kakor v spremnem besedilu zapiše kurator, povezuje tudi lebdeča atmosfera, ustvarjena iz spominov in sanj. Postavitev množice takšnih podob v idealistični kontekst vrta, ki si ga mora sicer pred oči priklicati gledalec sam, vendar je vodilni motiv kuratorjeve misli, pa jim podeli močno eskapistično noto.

Destinacija pobega je za vsakega od razstavljajočih drugačna. S slikami Paole Angelini in Alessandra Foga potujemo v preteklost. Prva postavlja ikonične antične skulpture v intimen kontekst podob domačega okolja, da se zdijo kot idealizirane relikvije. Oba pa se z uporabo čistih barv in komplementarnega kontrasta neposredno sklicujeta na koloristično slikarstvo z začetka dvajsetega stoletja. Fogo sicer upodablja motive iz narave, ki se pojavljajo tudi v delih večine drugih avtorjev, saj narava, kot je očitno že iz naslova razstave, predstavlja skoraj univerzalno pribežališče. Listi figovcev in čebele dražijo razgaljena zagorela telesa v erotičnih fantazijah Roberta de Pinta. V delih Ive Lulashi in Maddalene Tesser pa se zelenje sicer večinoma umika v ozadje, a tam oblikuje zibelko za sanjajoče figure ali sanjske prizore. Posebej pri Tesser so ti vedno na robu verjetnega, čez katerega jih rahlo potiska slikarkina spretna stilizacija upodobljenih oseb in krajev. Tako ustvari nekakšno negotovost, lastno medlim spominom ali sanjam. Podobe učinkujejo kot rekonstrukcije tistega, kar se je zavesti že skoraj izmuznilo.

Edini, ki se popolnoma predaja fantazijskemu svetu, je Diego Gualandris. Njegove sanjske krajine skoraj povsem obvladuje žareča, tekoča, materialna svetloba, v kateri se namakajo, ali pa se morda z njo borijo, podobe angelov in vitezov.

V beg menda vleče tudi kuratorja, in sicer v preteklost; sklicevanje na renesanso ima poleg podajanja konteksta namreč še eno funkcijo. V gledalčevo zavest vpelje misel na obdobje, ki je Italijo najtrdneje zasidralo v zgodovini umetnosti; pravemu umetniku je prav renesansa pripisala dve ključni lastnosti, ki naj bi ju imel tudi danes: zmožnost invencije in obrtniško podkovanost. Kake posebne inovativnosti na razstavi sicer ni zaslediti. Že v osemdesetih je umetnostni kritik Achille Bonito Oliva na primer opisal novo italijansko umetniško gibanje, transavantgardo, katere glavne značilnosti so bile prav povratek k figuraliki, razčustvovanosti in simbolizmu ter eklekticizem. Tako je na razstavi implicitno prisotna težnja po poveličevanju obrtniške spretnosti. Kurator v spremni besedi poudarja, da zahvaljujoč mladi generaciji italijansko slikarstvo, mišljeno je seveda klasično slikarstvo, ponovno doživlja razcvet. Izmed izbranih del nekoliko izstopata le dve sliki Maddalene Tesser. Ta namreč edina s plastenjem prosojnih materialov čez osnovno platno ustvarja sanjske teksture in kljubuje iluzionizmu, končni učinek pa je tako delno rezultat lastnosti materiala namesto zgolj umetničine roke, ki slika. Prav tako sta to edini abstraktni deli.

Idealizirajoča retorika, povezana s sanjsko krajino razstave, vzpostavlja idealizirajoč odnos tudi do slikarstva kot medija, s katerim lahko dosegamo ta sanjska stanja, ki so neizpodbitno superiorna nad realnostjo. Prav v tem krčevitem kljubovanju realnosti je najplodnejša točka razstave; o svojem času se umetniki najglasneje izrekajo tako, da ga popolnoma ignorirajo. Vendar pa ta zmožnost preseganja realnega v resnici nima toliko opraviti s slikarstvom kot medijem oziroma nam razstava ne razkrije uspešno, zakaj naj bi bila ta zmožnost inherentna slikarstvu.

Zgodovinsko je v italijanski umetnosti vseskozi prisoten boj za ohranitev statusa, ki ga je pridobila na vrhuncu renesanse, saj ga tako od zunaj kot od znotraj ogroža vdor drugačnih idej. Še radikalnejše od Olivove transavantgarde je bilo milansko gibanje Novecento Italiano iz časa med svetovnima vojnama, katerega pripadniki so zavračali evropske avantgardne smeri in si prizadevali za povratek h klasičnemu slikarstvu. Gibanje je bilo osnovano na fašistični retoriki, in čeprav Grulliju seveda ne moremo očitati ničesar tako ekstremnega, tendenca po obujanju klasične umetnosti nekega naroda pogosto izvira iz nacionalističnih ali konservativnih nagnjenj. Nobeno od gibanj sicer ni predvidevalo posebnega sloga, izpostavljamo jih zgolj zaradi naklonjenosti klasični maniri, ki ju druži z razstavo. Tudi sicer imajo o domnevni smrti slikarstva navadno največ povedati prav tisti, ki nove umetniške prakse sodijo kot manj vzvišene samo zato, ker od ustvarjalca terjajo drugačne spretnosti, od gledalca pa neustaljen sistem vrednotenja. Zaradi splošne všečnosti klasičnih del je namreč na temeljih nerazumevanja vse prelahko ustvariti prezir do sodobnih praks. Takšna je gotovo prevladujoča pozicija pri nas, glede na pričujočo razstavo pa prav mogoče tudi v Italiji.

Razstava Giardino all'italiana tako navsezadnje prispeva k nadaljnji mitologizaciji klasične umetnosti, za katero je najvažnejša obrtniška spretnost. Čeprav si kurator prizadeva predstavljati mlajšo generacijo, je nabor zgolj šestih slikarjev premajhen, da bi njihove težnje lahko posplošili. Kuratorju sicer uspe vzpostaviti narativ pobega v fantazijsko sfero, ki ob ogledu bogati posamezna dela, obljuba predstavitve novih tendenc pa je nekoliko varljiva, saj bolj kot kaj drugega nadaljuje tradicijo konservativnih gibanj, kakršno kurator umetno konstruira.

O italijanskem vrtu je premišljevala Neža U.

 

Naslovna slika: Maddalena Tesser, Bujenje / Wakefulness, 2022

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Iva Lulashi je z svojim delom "rekla je da logika" izjemno aktualna.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness