Ples z revolucijo

Festival kratkega filma Ljubljana je že v soboto dosegel svoj konec, z njim pa tudi razstava If I can’t dance, I don’t want to be a part of your revolution umetniškega kolektiva Podmladek, ki je bila na ogled le štiri večere festivalskega dogajanja.

Ko smo s temačne Muzejske ploščadi na Metelkovi vstopili v notranjost Projektne sobe SCCA, se je zazdelo, kot da smo zalotili osebo na pragu odraslosti v intimi njene otroške sobe, ki jo bo vsak čas prerasla. Skoraj nobeno od osmih del ni razstavljeno v klasični galerijski maniri. Namesto tega so po prostoru razporejena kot funkcionalni elementi. Tako ustvarijo vtis bivalnega prostora, ki pa je ravno prav nenavaden, da razstava ne zaide v polje simulacije. Delo Urše Rahne, z nalepkami polepljen predalnik, vrh katerega kraljuje barbika in na katerega je projiciranih še več tipično otroških motivov, je v ostrem kontrastu z absurdistično in nekoliko zloveščo videoigro Neo Norja. Takšen kontrast je lasten samo zapuščanju otroštva, zato v tem kontekstu deluje smiselno.

Edino vodilo, na katerega se lahko gledalec opre ob poskusu vstopa v posamezno delo, je njegov naslov, zapisan na zloženki. Tako se umetnice izognejo potrebi, da bi dela označevale s podnapisi, ki bi razbili interjer na posamezne kose. To pripomore h kohezivnosti prostora, ki zato še toliko bolj daje vtis zasebne sobe.

Tako smo kot kritiki soočeni s težko, a pomembno odločitvijo: naj se prepustimo splošnemu tonu razstave, na kateri nad sporočilnostjo posameznega dela prevlada družno vzpostavljena atmosfera, in preprosto sprejmemo, da je to vse, kar nam umetnice ponujajo in hkrati zahtevajo od nas? Ali naj brskamo dalje v upanju, da se v skopih oprijemališčih skriva ključ, s katerim se bodo odprla vrata dialogu med posameznimi deli, ki nam je bil obljubljen v obrazstavnem besedilu? Dialog implicira soočanje različnih, potencialno nasprotujočih si pogledov, za pričujočo razstavo pa bi prej lahko uporabili metaforo zborovskega petja, v katerem vsak glas stremi k harmoničnemu rezultatu.

Kot smo že nakazali, imajo posamezna dela kljub enotni, pogosto humorni in infantilni estetiki sicer izrazito različne implikacije, ki vzpostavljajo nekatere pomenske napetosti. Video Dan v življenju Jake Juhanta in vezenina Petre Korent z naslovom Iz ljubezni posedujeta idealistično noto in v tok razstave vnašata upočasnitev. Ta v primeru prvega izhaja iz podob mirnega, odmaknjenega življenja na podeželju, v primeru druge pa iz zamaknjenosti upodobljenega para. Siceršnja atmosfera je veliko bolj kaotična; zvoke treh različnih videov nenehno trgata telefonsko zvonjenje in cingljanje, ki dopolnjujeta nabor pravih starih nokij in njihovih kiparskih dvojčkov Klare Kracina na mizi sredi prostora. Na tleh ležijo baloni, po sobnih rastlinah plezajo Premikovalci, male antropomorfne skulpture Eme Kobal. Ni centimetra, kjer se ne bi mogli vsaj za trenutek zamotiti, vse zahteva gledalčevo pozornost. Nekatera dela se zdijo kar namerno brezpomenska; oziroma svoj pomen generirajo prav s svojo vsebinsko praznostjo. Video Sem in tja! Sangare Perhaj prikazuje dva možiclja, ki nedoločljiv predmet vlečeta, ne boste verjeli, sem in tja. Preprosta in rahlo okorna animacija spominja na poceni risanke, namenjene distrakciji sitnih mulcev. Video Nea Norja pa je dobesedno naslovljen Brez možganov, morda kot ironičen komentar na videoigre, ki jih sicer posnema.

Iz te navidezne kakofonije pa vseeno vznikneta dve močni rdeči niti: nostalgija in eskapizem, ki pa sta skoraj v nasprotju s tem, kar bi pričakovali na podlagi naslova razstave, ki implicira uporništvo. Naslov Podmladek povzema po zapisu ameriške anarhistke Emme Goldman kot odgovor na geslo letošnjega FeKKA, Don`t go gentle. Kot zapiše kuratorka Maša Knapič, se avtorica citata »upira mišljenju, da je vsakršno revolucionarno delovanje legitimizirano le z resnostjo in objektiviziranim pristopom do problematiziranih tem«. Vendar pa v razstavnem prostoru le stežka iščemo konkretne primere tem, ki naj bi jih avtorji problematizirali, pa čeprav s humorjem. Namesto teh tako naletimo na kopico objektov, ki jih povezujemo z otroštvom in odraščanjem, z referencami na pop kulturo devetdesetih. Ti pri mnogih gledalcih gotovo vzbudijo občutke nostalgije, prezentacija v vakuumu pa odpira vrata še eskapizmu.

Še najmočnejšo vez z revolucionarnimi gibanji vzpostavlja delo Petje Korent z naslovom Iz ljubezni. Na tleh sedeči,  poljubljajoči se goli figuri, izvezeni na neobdelanem platnu, v zavest lahko prikličeta podobo seksualne revolucije šestdesetih. Pa še to je nezanesljiva navezava, ki bolj kot iz forme same izhaja iz našega radodarnega branja. Poleg tega pa je tudi to podoba, kakršnih smo danes vajeni iz komercializiranih medijskih prikazov, pogosto romantizirana prav zaradi nostalgije.

Kot gonilo za občutke nostalgije bi sicer lahko razumeli idealizem. Ta je domnevno potreben za kakršnokoli revolucijo, pa naj bo otroški ali vezan na pretekla družbena gibanja. Vendar pa se nostalgija na razstavi kaže predvsem kot sredstvo pobega. Realnost, na katero naj bi se članice kolektiva odzivale, je skoraj povsem odsotna. Vprašljivo je tudi, ali je možno v apatiji avtorjev do realnosti najti subverzivno gesto.

Če je eskapistična nostalgija še najmočnejša rdeča nit, ki jo lahko pripišemo razstavi na splošno, ali moramo torej skleniti, da je tudi revolucija le stvar preteklosti? Nekaj, kar sčasoma prerastemo, kot nalepke metuljev na predalniku in risanke? Čudno se zdi, da bi nas razstava namerno vodila do tako morbidnega zaključka; verjetno se odgovor na zagonetko skriva v tem, da smo že sam naslov razstave vzeli malo preveč zares. Pravzaprav se zdi, da naslov služi predvsem temu, da je kolektiv na videz v dialogu s programskim vodilom festivala, obenem pa je do njega povsem brezbrižen. Branje razstave s kota, ki ga narekuje naslov, se zato izkaže za neproduktivno. 

Pa vendar; Goldman je svoja prepričanja jemala resno; tako resno, da je bila zaradi njih večkrat pripravljena prestajati zaporno kazen. Izvorno geslo opozarja, da uporniške tendence ne izključujejo nujno posameznikove igrivosti, vendar pa na razstavi ta prednjači do te mere, da apropriacija citata, ki jo je izvedel Podmladek, nekoliko izkrivi njegov pomen. Razstava pač ni spoj upora in plesa, temveč je očitno, da članice Podmladka ples zanima dosti bolj kot revolucija in da gledalca vabijo predvsem, da brezskrbno zapleše z njimi. In če razstavo vrednotimo po tem merilu, jim zastavljeno tudi dovolj dobro uspeva.

Plesala je Neža U.