Popestritev prostora z motnjami

Popestritev prostora z motnjami

Recenzija izdelka
24. 2. 2020 - 13.30

Naslov razstave Rusinje Ekaterine Shapiro-Obermair in Ukrajinke Nike Kupyrove, ki bo v Ravnikar Gallery Space stala še do 28. februarja, dobro povzame prikazano. Ob vstopu v galerijo se nam najprej porajajo vprašanja v smislu: “Kaj sploh gledam?” In: “Ali je tole del razstave?” zato izraz Otherworldly dobro namigne na vsebino razstavljenega. Gre za plod sodelovanja dveh tujih umetnic v sklopu avstrijskega kulturnega foruma Ljubljana.

Ob vstopu v galerijo takoj naletimo na presenečenje: razstavljena dela imajo različne prostorske zakonitosti in se razlikujejo po dimenzijah, ki jih zavzemajo. Nemogoče je najti mesto, od koder bi bilo mogoče s pogledom zaobjeti celotno postavitev, obiskovalec je takoj pahnjen v središče razstave in nevede postane del nje. Ostali objekti, ki tvorijo razstavo, so si po svojih razsežnostih tako različni, da zmedejo naše zaznave, mi pa si stežka ustvarimo idejo o celoti postavitve.

S tem je postavitev prek medsebojnih odnosov med elementi dosegla svoj cilj: uspelo ji je, da je predmete, ki jih v vsakdanjih okoliščinah dojemamo kot domače, predstavila v novem kontekstu in z novimi značilnostmi. Zdaj jih v novi realnosti dojemamo kot tujke. Stene in tla so rezervirani za dvodimenzionalne podobe raztegnjenih povečav kamenja in visečih grafičnih prikazov oblik, pri katerih nas zmoti pozicija v formatu. Tako je na primer veriga limonastih oblik postavljena v njegov živ rob. Pri okroglih stiliziranih obrisih plamenov nismo vajeni kariraste strukture, raztegnjenim in spačenim slikam kamnov pa pripisujemo nove vizualne in s tem tudi perspektivične zakonitosti.

Obkroženi z dvodimenzionalnostjo podob se v središču postavitve nahajajo trije tridimenzionalni objekti. Dve s temnim blagom oblepljeni veji, s katerih visi gracilen nakit, in tretji element, neprepoznavna viseča gmota vrvi, ki visi s kovinskega nosilca. V konec vrvi so zapičeni majhni kristalčki. Kot so pri kamenju s povečavo in raztegovanjem poudarjene teksture na dimenzijah, ki jih nismo vajeni, in pri plamenih z vzorci, ki navadno pridejo v paru s srajcami, in ne kot polnilo stiliziranih obrisov, je naša pozornost pri tridimenzionalnih objektih prav tako ulovljena z neko motnjo. Ta je vsebinske narave in presega zgolj vmešavanje v strukturne lastnosti objekta ali podobe.

Na vejah visi nakit, ki deluje, kot da je njegovo pričakovano najdišče kje drugje, mogoče v zlatarni. Čisto možno bi si bilo zamisliti situacijo, da ga je tam pozabil kak naključni obiskovalec. Tretje trirazsežno telo, skupek vrvi, koncept prisotnosti nekega tujka predstavi na še bolj abstrakten način. Majhni elementi tako pri vejah kot pri vrvi govorijo o neki zgodovini, o človeški intervenciji. Spomin se razlikuje od posameznika do posameznika, nedvomno pa gre za kolektivno dojemanje subjektivnega.

Kaj je torej skupno tem objektom razstave, v kateri smo se tako nenadoma znašli? V vsem razstavljenem se krešejo nenavadna protislovja. Objekti s protislovji so nenavadni do tolikšne mere, da jih še prepoznamo, vendar pri dojemanju ne pridemo do logičnega zaključka. Tako nas povečave kamnov in prisotnost nakita na vejah zdramijo iz udobne domačnosti, ki bi jo dosegli s prepoznavanjem predmetov z že znanimi zakonitostmi v okoljih, katerih smo vajeni. Razlika v dimenzionalnosti vseh razstavljenih del pripomore k temu, da se niti ni možno osredotočiti na izoliran objekt v samo dveh ali treh dimenzijah.

Ti razstavljeni predmeti in njihov medsebojen odnos niso edino sredstvo, s katerim razstavljalci v nas vzbudijo nemir ob neznanem. Ob nezmožnosti osredotočanja na posamezen razstavljen predmet in sploh nezmožnosti zaobjetja in nadzorovanja celote gledalec ugotovi, da se ni zgolj znašel v razstavi, temveč svoje spoznanje nagradi s spoznanjem, da je tudi sam v tem primeru tujek glede na celoto postavitve. Na prvem nivoju tako doživljamo motnje v strukturi in zakonitostih v samih elementih. Na drugi ravni motnje v odnosih med razstavljenimi elementi. Na tretji neugodje ob nezmožnosti namestitve na udobnem mestu. Postavitev bi se čisto lepo znašla brez nas, še več, na nek način nas odriva od sebe.

Konceptu motnje so ponavadi pridruženi občutki nelagodja in nedobrodošlosti, a v primeru te razstave temu ni tako. Naslov Otherwordly se nanaša prav na nov vizualni jezik in opozarja na potencialne nove lastnosti in koncepte, ki jih je mogoče povezovati s starimi, že utečenimi potmi in nam znanimi nosilci. Novonastala okolja prav zaradi tega postanejo zanimiva, odklon pa poskrbi za interes.

V sodobni praksi umetniki odkrivajo nove prostore z digitalnimi prijemi, a razstavljalna skupina dveh umetnic je pokazala, da je to možno tudi brez računalnika. Res je, da se umetnost razvija s časom, zato je logično, da se povezuje s tehnologijo. A prav ta razstava je dokaz, da digitalizacija za prikaz novega načina razmišljanja o prostoru ni nujna. Ni rečeno, da je takšen prikaz boljši, niti ni slabši od digitalnega, je pa dokaz, da poleg samoumevne spremljevalke pri umevanju novih prostorskih razsežnosti obstajajo še druge poti.

Po drugih poteh je hodila vajenka Taja.

facebook twitter rss

 

RŠ praznuje 51 let! Če bi radi spodbujali kakovostne radijske vsebine tudi v postabrahamski dobi, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.