Tiha prezenca

Recenzija dogodka
20. 1. 2021 - 13.30

Manj je več. Posebej v informacijski dobi, v kateri se podobe borijo za našo pozornost z naraščajočim faktorjem eksplicitnosti. In še zlasti, ko gre za bolečino drugega. Razstava Odkud znam. Ljubim vas. Ne znam šta je bilo. v slovenskem prevodu Kako naj vem. Ljubim vas. Ne vem, kaj se je zgodilo. Jošta Franka je del njegovega poglobljenega raziskovanja vojnih posledic na področju bivše Jugoslavije, s katerim se ukvarja zadnjih nekaj let. Trenutna alternativa fizičnemu obisku razstave v Mali galeriji Cankarjevega doma je spletna predstavitev del, ki bo digitalno pismeni javnosti vse do konca januarja dostopna na spletni strani Cankarjevega doma. Obravnavana razstava ni prva javna predstavitev umetnikovega raziskovanja tem vojne in begunstva - izpostaviti velja Nicht Fallen, ki je bila na ogled lansko jesen v Galeriji Kresija, in Blut und Boden, prav tako lani na ogled v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova.

Kustos aktualne fotografske razstave Miha Colner v spremnem besedilu piše, da sta pri delih, ki predstavljajo bolečino drugega, pomembna etična odgovornost in dostojanstvo fotografa v odnosu do subjekta in njegove zgodbe. Filozofinja, politična aktivistka in publicistka Susan Sontag, na katero se sklicuje Colner, vidi kamero kot orožje - to shoot somebody pomeni vdreti v njegovo ali njeno zasebnost. Zato je potreben razmislek o tem, kdo je fotografiran in kako je prikazan. Franko se strinja s Sontag, ki pravi, da obsesivno fotografiranje odtuji, in zato uporablja reduktivni pristop. Sproščenost in pristnost protagonistk njegovih del je posledica dolgotrajnih stikov, ki jih z njimi vzdržuje. 

Subjekti obravnavanih umetniških del so ženske, z izjemo fotografije fotografije, na kateri edinkrat uzremo podobo moškega. Tako že sama izbira pripovedovalk zgodb subtilno nakaže eno izmed ključnih povojnih posledic - izgubo in odsotnost očetov, bratov, sinov in mož. Umetnik posega po fragmentarni in jedrnati predstavitvi kompleksne tematike, s čimer se izogne poplavi informacij. Izbrane podobe postanejo prototipi, simboli povojne metaizkušnje vsakdanjega življenja žrtev državljanske vojne. Colner jih poimenuje »notranje razseljene osebe«, saj so v povojni delitvi ozemlja spremenjene v »začasne begunce«, ki živijo pod pragom revščine in brez osnovnih človekovih pravic. Projekt beleži trenutno stanje posledic vojne - vpliv tri leta trajajoče državljanske vojne v devetdesetih letih prejšnjega stoletja na sedanjost. 

Razstava sestoji iz kombinacije fotografij in filmov, protagonistke katerih so prebivalke begunskega centra Mihatovići. Soočeni smo z izseki intimnih pogovorov. Prvi film je naslovljen »Ne vem. Ljubim vas.« Vizualno je preprost. Gledalce ali gledalke pričaka črn zaslon, slišimo lahko del intervjuja. Odgovor starejše gospe Nene na vprašanje, kako je prišla v begunski center, je tudi naslov razstave. Nena je obrnjena proti gledalcu, njena drža je odprta, vendar ne agresivna. Kljub temu da gre za posnetek, občutimo realen človeški stik; Nena namreč preko kamere vzpostavi in ohranja očesni stik z nami ‒ gledalci. Drugi od dveh filmov na razstavi je daljši in je bil tudi del razstave Nicht Fallen. Repeticija iste scene v zanki poudarja procesno podobo ujetosti ljudi v povojnem stanju.  

Franko uporablja tako zvočno kot vizualno redukcijo, vendar ne v njuni radikalni obliki. Dela tako ne sledijo obsesivno-kompulzivni čistosti, gre bolj za »vanderrohejevski« princip stilske preprostosti less is more. Franko z redukcijo poudari tišino in praznino vojnih posledic, ki sta v popolnem nasprotju z glasnostjo vsakdana. Tišina je najbolj emblematično predstavljena v fotografski obliki. K temu občutku tišine doprinese vizualna redukcija. Dela sestojijo le iz nujno potrebnih elementov - oseb, krajin, uokvirjenih slik. Pomembno takoj pritegne našo pozornost zaradi kontrasta med večjimi monokromnimi ploskvami, po zaslugi katerih imajo elementi točkasto kvaliteto. Črno-bele fotografije niso prazne in v resnici tudi niso povsem tihe. Njihova pripoved je namreč strnjena in natančna. Morda so vojne posledice točno zaradi svoje tihe prezence prezrte. Podobe vojnih grozot imajo navadno funkcijo vehementno moralnih in etičnih izjav, na katere takoj čustveno reagiramo, reakcije pa so omejene glede na gledalčeve zmožnosti čustvovanja - po prvotnem šoku hitro sledita asimilacija in apatičnost. 

Vojna je dogodek. Nekaj, za kar mislimo in si morda celo želimo, da je končno in končano. Vojne posledice so proces. Niso glasne, niso šokantne. Nevede se prikradejo v okolico in med ljudi, razvoj zavedanja o njih je postopen, kot je postopno sprejemanje vsakdanjosti brezizhodne situacije. Podoba ne more zajeti kompleksnosti izkustva. Franko se je odločil za fragmentarni prikaz zgodb pozabljenih in zapostavljenih. Avtor na tak način le oriše zgodbe, se jih dotakne, hkrati pa da vedeti, da niso edine in da fotografija in film nista in ne zaobjameta celote izkustva. Vsebina zaradi redukcije morda ne ponudi poglobljene analize individualnih zgodb, vendar pa gledalec v zameno ni čustveno in vizualno prenasičen, prej obrobna tema pa pridobi prepoznavnost.

Piše vajenka Ajda.

Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness