V virtualnem okolju

Recenzija dogodka
10. 8. 2021 - 13.30

V današnjih Finih umetnostih smo obiskali prvi sklop mednarodne skupinske razstave Virtualni svetovi danes. Razstava, ki je v KIBLA Portalu na ogled od 7. julija, bo tam vztrajala do 30. novembra. Kuratorsko ekipo sestavljajo Živa Kleindienst, Tadej Vindiš, Peter Tomaž Dobrila in Aleksandra Kostič. Prvi razstavni sklop bo septembra dopolnil še drugi in tako že obstoječo postavitev razširil z novimi intermedijskimi projekti. 

Razstava ponuja ekskurze na različna tematska področja, pri katerih obiskovalka sodeluje ali jih opazuje skoraj praviloma potopljena v razširjeno ali virtualno resničnost. Ta je uporabljena kot orodje za vstop v obstoječa okolja, ki jih ne moremo zaznati z vidnim aparatom, v rekonstrukcije okolij iz preteklosti ali pa popolnoma fiktivne krajine. 

Ob vstopu v razstavni prostor, naseljen v poslopje nekdanje tovarne, gledalkino gibanje usmerijo napisi na steni – Svet je bil zame skrivnost, ki sem jo želel spoznati – vsaka beseda pa je oblikovana v slogu korporativnih logotipov. Instalacija umetnika Emirja Šehanovića. Svet je bil zame skrivnost, ki sem jo želel spoznati se nadaljuje z videi struktur, ki spominjajo na mikroskopske povečave tkiv, in instalacijami tkanin s potiskom, ki je videti kot notranjost telesa. Objekti, ki sestavljajo instalacijo, so razprostrti po prostoru in vzbujajo občutek razkosanega subjekta, prav tistega, ki razglaša svoje popolno spoznanje o svetu. Predstavljeni projekti in celoten koncept razstave postavljajo človeško telo v središče svojega raziskovanja, kar lahko gledalka neposredno občuti z udeležbo v projektih, prav tako pa kmalu postane očitno, da mnogi umetniki prav to centralnost postavljajo pod vprašaj.

Slutnja raztelešenja iz Šehanovićeve instalacije se udejanji v video instalaciji in izkušnji virtualne resničnosti RE-ANIMIRANO danskega umetnika Jakoba Kudska Steensena. Njegovo raziskovanje nesmrtnosti in ohranjanja preminulega in izumrlega v digitalni obliki je vzpodbudilo odkritje paritvenega klica izumrle ptičje vrste Kaua’i ʻōʻō. Steensen je paritveni klic te ptice digitalno rekonstruiral in poustvaril njen naravni habitat. Ustvarjena digitalna krajina se neprestano razvija v skladu z algoritemsko glasbo ter zvoki in dihanjem udeleženke v zgodbi, ki se odvija v virtualni resničnosti. 

Obiskovalka ima priložnost, da vstopi v distopično krajino, v kateri se idilična pokrajina spreminja v prostor izumrtja, kjer okoli nje lebdijo kosti in odmirajoče rastlinje. Med to VR-izkušnjo lahko le opazuje dogajanje in se po prostoru giba zgolj s pogledom. Poleg tega ji je odvzeto tudi lastno telo, ki ga, kljub temu da se lahko razgleduje v vse smeri, ne more videti. To vzbudi občutek odsotnosti telesa, čeprav ga še zmeraj lahko občuti. Na podoben način je ustvarjena breztelesna rekonstrukcija ptičjega petja in kraja bivanja izumrle ptice, na mesto katere je postavljena udeleženka v instalaciji. Njeno petje lahko slišimo, prav tako lahko rekonstruiramo njeno vizualno podobo in podobo njenega rodnega otoka, pri tem pa očitnost njene odsotnosti narašča s stopnjevanjem fotorealističnosti rekonstrukcije njene podobe. 

Četudi ima udeleženka v VR-izkušnji RE-ANIMIRANO občutek, da le opazuje, pa neprestano nezavedno vpliva na akustično krajino s svojim glasom in dihanjem. Instalacija Tretja krajina Nike Erjavec se prav tako ukvarja s človekovim posegom v zvočni prostor. Skupki zelenega rastlinja so v razstavnem prostoru izobešeni s stropa, tako da se zdi, da lebdijo v zraku. Pritrjeni na DIY-elektroniko, občutljivo na vibracije, se sprožijo ob premiku, vibracije pa postanejo vidne na lebdečem rastlinju. Zavedanje svoje prisotnosti v prostoru in lastne telesnosti se izostri, občutje fragmentiranosti pa zamenja občutek neizprosne prisotnosti. Ne glede na to, da se ničesar ne dotakne, je gledalka soudeležena v naravnih procesih, četudi svojo vlogo razume kot pasivno in neznatno, s čimer je gesta prej predstavljenega projekta RE-ANIMIRANO stopnjevana in prenesena v fizični prostor. Erjavec rastlinje za svoje instalacije poišče blizu razstavnega prostora in tako prenese naslovljeno problematiko v lokalno okolje. Tretja krajina pa nagovori tudi minljivost ekosistemov v trenutnem ustroju sveta. Erjavec med naravno rastlinje namreč vključi tudi edino neminljivo rastlinsko vrsto – plastične replike rastlin.

Tanja Vujinović v virtualnem prostoru rekonstruira rastlinske in živalske vrste, ki postanejo kulisa za rejv zabave in DJ-sete. Projekt MetaVrt Sfera4 poleg videa sestavlja virtualna krajina v virtualni klepetalnici VRChat, ki jo lahko obišče kdorkoli s primerno opremo. V nasprotju z Steensenovim delom umetničino raziskovanje virtualnosti ponuja prostor za igro in eskapizem v svet pastelnih barv z nebom s puhastimi oblaki, ki ga umetnica uporablja predvsem za premostitev ovir pri druženju in združevanju ljudi, kot je nepremostljiva medsebojna razdalja ali socialna anksioznost. Vendar pa se tudi v delu samem zrcali protislovje klavstrofobnih občutij, ki jih povzroči ravno potencialna neskončnost kibernetskega prostora, ki ga lahko obišče kdorkoli. Kompleksen odnos do virtualnega prostora pa poudarjajo tudi prej omenjene rastline, ki so na prvi pogled le okras, vendar so bile v času svojega obstoja na Zemlji izjemno strupene.

Razstavljeni projekti na prvi pogled izražajo pozitiven odnos do digitalnih tehnologij in njihovih razširitev resničnosti, vendar pa udeležba v posamičnih instalacijah v gledalki kaj kmalu vzbudi tudi negativna občutja tesnobnosti tako na intelektualni kot tudi na povsem fizični ravni. Specifično občutenje lastnega telesa v virtualni resničnosti pogosto povzroča slabost in vrtoglavico, kar je mnogim projektom v prid, saj v tandemu s pozitivnimi lastnostmi v gledalki vzbudijo razdvojenost v odnosu do njih. To je še posebej učinkovito, ko gledalka v procesih, ki jih prevprašuje, aktivno sodeluje in jih s svojo prisotnostjo dovrši. 

Gledalka je v prehajanju med projekti primorana vsakič znova redefinirati svojo vlogo v okolju. Ta je zdaj izrazito pasivna in breztelesna, drugič aktivna, še posebej pa je izpostavljena njena fizična prisotnost. Postavitev človeka in njegove izkušnje v središče se zdi naivna in vzvišena, vendar je obiskovalka kaj kmalu soočena s kompleksnostjo svoje pozicije v naravi, ki se s prehajanji med razstavljenimi projekti spreminja in poudarja nestalnost identitete ter fragmentiranost subjekta v digitaliziranem okolju. Poleg umestitve v širši kontekst naravnega ekosistema človek izkusi tudi, kako je postati fragment v digitaliziranem sistemu. Tako je udeleženka hkrati soočena s svojo neznatnostjo v širšem sistemu - sploh v odnosu do neprestano razvijajočih se tehnoloških zmožnosti - in odgovornostjo, ki jo ima do drugih deležnikov v njem tej neznatnosti navkljub.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness