Antimoralizem v študijah konspiracionizma

Recenzija izdelka
7. 10. 2021 - 13.30

Proticepilstvo in sorodni fenomeni koronskega časa so problem teorij zarot znova postavili v ospredje javnega in akademskega diskurza. Mnogi izmed nas v tem času najverjetneje prvič posegamo po literaturi, namenjeni izključno konspiracionizmu; njegovi strukturi, razvoju, predstavnikih in političnih implikacijah. Kot eden izmed najnovejših uvodnikov v to področje se ponuja knjiga sociologa Jarona Harambama z naslovom Contemporary Conspiracy Culture: Truth and Knowledge in an Era of Epistemic Instability, ki je lani izšla pri založbi Routledge. Čeprav knjiga nikakor ni učbeniška, predstavlja dobro odskočno desko za vse nadobudne raziskovalce teorij zarot.

Harambamova knjiga ni apriorna razprava o značaju konspiracionizma nasploh, temveč rezultat dvoletne antropološke raziskave nizozemskih konspiracionističnih skupnosti. Ta je vključevala tako intervjuje s pripadniki skupnosti kot tudi osebno participacijo v lokalnih konspiracionističnih praksah. Pri Harambamovi knjigi gre torej za empirično študijo, ki je posebej pozorna na samorazumevanje teoretikov zarot, pa tudi na to, kako se ločujejo od širšega družbenega konteksta in kako se razlikujejo med seboj. A kljub relevantnosti konkretnih ugotovitev Harambamove raziskave za razumevanje konspiracionizma se v nadaljevanju ne bomo posvečali empiriji. Zanimala nas bo predvsem najsplošnejša razlika med Harambamovim in tradicionalnim pristopom k teorijam zarot. 

Tradicionalni pristop h konspiracionizmu – predvsem v akademskih krogih – je moralističen. V njegovem jedru ni želje po razumevanju kompleksnega družbenega fenomena, temveč gon po epistemološki in politični stigmatizaciji. Tudi ko se tovrstni pristop posveti strukturi konspiracionističnih prepričanj, počne to pod predpostavko manihejskega razkola med znanostjo in vraževerjem ali – še pogosteje – med normalnim in patološkim. Zaničevalec teorij zarot na eni strani predpostavlja nabor bolj ali manj nedotakljivih modernih institucij, kot so znanost, mediji in parlamentarna politika, na drugi pa nesmisel, norost in ekstremizem. 

Manihejski značaj tega pristopa zahteva, da najdemo na vsaki strani prepada jasno zamejeno enotnost. V bitki med temo in svetlobo, med iracionalnostjo in silami razuma, namreč prevladuje potreba po neproblematičnih zavezništvih in monolitnem, zlahka opredeljivem sovražniku. Tako je na primer luknjasto mnoštvo uveljavljenih spoznavnih praks zvedeno na homogeno enotnost znanstvene metode, medtem ko je za mnoštvom pisanja in govorjenja o znanstvenih, medijskih ali političnih zarotah uzrt en sam zmoten in nevaren konspiracionistični princip.

Enega izmed prvih in najvplivnejših primerov stigmatizacije in homogenizacije teorij zarot najdemo v knjigi Odprta družba in njeni sovražniki angleškega liberalca in filozofa znanosti Karla Popperja. Popper se ni ukvarjal s specifičnimi teorijami zarot ali z razlikami med njimi, temveč je želel s konceptom zarotniške teorije družbe orisati strukturo konspiracionizma nasploh. Njegov cilj je bil poiskati formalni kriterij, po katerem bi bilo mogoče razločevati med konspiracionističnimi in znanstvenimi obravnavami družbenega življenja. Za Popperja je neznanstvenost zarotniške teorije družbe izhajala predvsem iz njenega odnosa do naključja, saj naj bi konspiracionist precenjeval zavestni nadzor nad družbenim sistemom in zgodovinskimi spremembami. Kjer zgodovinarji, ekonomisti ali sociologi prepoznajo nepredvidljive dogodke ali strukture, ki presegajo človeške načrte in namere, išče Popperjev konspiracionist prikrite spletke mogočnih skupin ali posameznikov. 

Čeprav je Popper namigoval tudi na nevarnost konspiracionističnega mišljenja, je politična stigmatizacija teorij zarot izraziteje prisotna pri poznejših avtorjih, kot sta na primer Robert Robins in Jerrold Post. Robins in Post v knjigi Political Paranoia: The Psychopolitics of Hatred analizirata patološko osebnost paranoika, ki naj bi se izražala tako v produkciji teorij zarot kot tudi v celotnem spektru totalitarnih grozot, od holokavsta do gulaga. Širitev teorij zarot tako implicira prisotnost nevarnih skupin in posameznikov, katerih paranoičen značaj je v navzkrižju z normami svobodne in odprte družbe. Konspiracionizem je – preprosto povedano – smrt liberalizma. 

Harambamov odgovor na delo akademikov, ki razumejo teorije zarot kot čisto drugost liberalne skupnosti in znanstvenih praks, je radikalna različica projekta normalizacije konspiracionizma. Gre za projekt, ki je v takšni ali drugačni obliki aktualen že več desetletij. K njemu so med drugimi na raznovrstne načine prispevali foucaultovec Jack Bratich, politična teoretičarka Jodi Dean, pravni zgodovinar in teoretik Mark Fenster ter kulturna in literarna teoretika Peter Knight in Timothy Melley. Delo teh avtorjev združuje interes po vsaj selektivni destigmatizaciji teorij zarot, saj je po njihovem mnenju v teorijah zarot mogoče prepoznati upravičen, če ne tudi vedno zaželen znanstven ali emancipatoren odziv na peripetije sodobnega sveta.

V skladu s projektom normalizacije Harambam konspiracionizma ne razume kot iracionalnega nasprotja racionalnih institucij, temveč kot spekter miselnih strategij, ki odražajo pristne epistemološke in politične zagate modernih družb. Natančneje, za Harambama je konspiracionizem vezan na obdobje tako imenovane »epistemske nestabilnosti«, ki med drugim temelji na demokratizaciji vednosti ter na realni prepletenosti domnevno nepristranskih institucij z nizom vprašljivih političnih in ekonomskih interesov. V sodobnosti se na eni strani množijo intelektualno opolnomočeni sleherniki, ki so prepričani, da lahko tekmujejo z uradno vednostjo ekspertov, na drugi pa institucije, ki jim je očitana korupcija, zlonamernost ali pristranskost in ki zato izgubljajo legitimnost. 

Omenjena procesa nikakor ne vodita v patološko odstopanje od liberalizma. Pogosto velja ravno obratno: demokratizacija vednosti in delegitimizacija institucij le utrjujeta liberalne ideale. Brž ko prenehamo teoretika zarot patologizirati, je mogoče v njem prepoznati eno izmed mnogih različic slavljene razsvetljenske subjektivnosti. Tako kot vsak dober razsvetljenec se konspiracionist načeloma odlikuje po tem, da ne zaupa zunanjim avtoritetam, temveč le imperativom in zmožnostim lastnega uma. Ti naj bi zadostovali za suvereno kritiko uradne vednosti ter konstrukcijo alternativnih in domnevno resničnejših razlag družbenega in naravnega sveta. Konspiracionistov upor proti prevladujočim institucijam ima v tem pogledu liberalno, to je individualistično in do neke mere egalitarno podlago. 

Na podoben način je konspiracionist pogosto predan popularnemu idealu znanosti. Čeprav govorimo le o idealu, in ne o znanosti, kakršna se prakticira danes ali se je prakticirala v preteklih stoletjih, gre za podobo znanstvenega delovanja, ki so jo in jo še vedno zagovarjajo tudi znanstveniki in njihovi nekonspiracionistični podporniki. Gre za idealistično stališče, ki narekuje, da znanost je oziroma mora biti čisto spoznanje brez vsakršnih ekonomskih, političnih ali kulturnih interesov. Prav tovrstna nezainteresiranost naj bi znanosti omogočala neokrnjeno soočenje z dejstvi in izrekanje zanesljivih resnic. Dejanska znanost, ki zaradi prepletanja s širšo kapitalistično družbo ne deluje na prečiščen način, je v očeh idealističnega teoretika zarot zato interpretirana kot degenerirana praksa. Če ni čista, sklepa konspiracionist, potem najverjetneje ne odkriva resnice, temveč proizvaja fikcije v službi posebnih interesov.

Harambam načeloma ostaja agnostičen tako glede zmotnosti kot tudi glede nevarnosti tovrstnih stališč; zadovolji se s popisovanjem konspiracionizma brez obsojanja ali hvale – največ, kar lahko zagreti nasprotnik konspiracionizma izlušči iz Harambamovega radikalno antimoralističnega dela, je to, da produktivna kritika konspiracionizma najverjetneje ne bo mogla biti neposredna, temveč bo morala zajeti širšo problematiko modernega in postmodernega bivanja. Razen tega pri Harambamu ni odgovorov za razreševanje problema konspiracionizma. Cilj njegove raziskave ni političen, temveč v nekem smislu pozitivističen; normalizacija teorij zarot ni izhodišče za aktivizem, temveč za empirično raziskovanje. 

Ko se odrečemo patologizaciji teorij zarot, se po Harambamu pred nami odpre empirično bogastvo, ki ga težko strpamo v enoten princip konspiracionističnega mišljenja. Homogenost zarotniške teorije družbe se umakne prepletenemu mnoštvu interesov, pojmov, praks, subjektnih pozicij in afektivnih ekonomij, ki zahtevajo obravnavo na svojem lokalnem terenu. Na tej točki preostane le to, da se – sledeč Harambamu – lotimo terenskega dela. 

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.