Manifest za domovino: slovenska identitarna ideja

V zadnjem času je na popularnosti, vsaj tukaj na margini, pridobila kritika tako imenovanega levoliberalizma. V glavnem gre za kritiko strategije. Kritiko tipa: vaši ideali so taki, vaše razumevanje njih napačno, vaše delovanje še bolj. Še najbolj hvaležen objekt kritike se zdi ravno soočanje levoliberalov z desnico. Zala Bezlaj v prispevku Kdo se boji sovražnika? na naši frekvenci dobro pokaže omejitve levoliberalne strategije in napake v temeljnih predpostavkah. Na tem mestu se nam seveda lahko zastavi vprašanje, kako postopati. Naj bo recenzija Manifesta za domovino nekakšna vezjakovsko-mythbusterska epizoda fact-checkerjev in mojstrov logike? Naj zapademo v moralno ogorčenost, kombinirano s površnim novinarstvom? Prosto po Leninu, kličemo k organizaciji delavskih množic ali naredimo iz tega manj do pretežno okusno parodijo? Morda iz sicer vsebinsko precej prazne knjige Jureta R., izdane letos pri založbi Nova obzorja, še najlažje iztisnemo kaj uporabnega, če se spomnimo tiste že slišane: “Kaj si se danes novega naučil v šoli?” 

Politika / OFF Komentar

Kdo se boji sovražnika?

O odzivu liberalcev na Demokracijin razpis za pravljico

Zala Bezlaj

 / 23. 10. 2018

Manifest za domovino z naslovom ne zavaja. Gre za manifest slovenske veje panevropskega identitarnega gibanja - novo generacijo fašotov, bi rekli nekateri. Poglavja, 32 jih je, so kratka in vznesena, pojmi nekoliko nedorečeni. Glavni nauk zgodbe je, da je Generacija identite bržkone med najbolj politično korektnimi družbenimi tvorbami. Sami sicer v istoimenskem poglavju trdijo, da je politična korektnost produkt kulturnih marksistov. Saj veste, tistih Judov iz Frankfurta, ki so, potem ko so Sovjeti izgubili boj na ekonomskem, zadevo preselili na kulturno področje. To teorijo so identitarci pobrali od ameriških paleokonzervativcev, oni pa od nacističnega koncepta Kulturbolschewismus. Pestri dediščini navkljub je knjiga napisana precej po regelcih, prijazna za družine z otroki, bi se reklo.

Morda se to še najbolj čuti v poglavju o etnopluralizmu. Generacija identitete ga vidi kot alternativo multikulturalizmu. Nobene večvrednosti ene kulture, kamoli rase. Nobenih teorij evolucijske biologije. Nobene omembe “negroidov”, “pedrov”, “umazancev”. Včasih uide kakšna “degeneriranost”, pa še ta je pretežno namenjena arhitektom pogroma nad tradicionalnimi identitetami, kulturnim marksistom. Majstri vehementno zanikajo kakršenkoli rasizem, citiramo: »Nismo rasisti in se s tovrstnimi idejami ne identificiramo. Genetske predpostavke, kot so barva kože, oči ali oblika obraza, za nas niso značilnosti, ki bi odločale o večvrednosti posameznika. Nismo nacionalisti, niti fašisti, niti kakršnakoli mešanica podobnih političnoideoloških smeri.«, konec citata. Ostane le radikalni relativizem.

Se pa njihova politična korektnost dobro umešča v še en koncept, ki ga predstavljajo kot vodilo svojega delovanja. Gre za metapolitiko. Če malo skrajšamo zgodbo - površno povzemajo Gramscija. Da bi zmagali fajt v politiki, zapišejo, moramo najprej zmagati na kulturnem področju. V Manifestu si tako zadajo nalogo postati organski intelektualci. Ponovno citiramo: “Koncepti metapolitike se nanašajo na različne oblike družbenega aktivizma, katerih glavni namen je širjenje idej, vrednot in načina razmišljanja znotraj določene nacionalne kulture, končni cilj pa je preobrazba splošnega, ljudskega pogleda na svet.”, konec navedka. Antonio Gramsci, italijanski marksist, je v Manifestu sicer eksplicitna referenca, iz pravkar poslušanega navedka pa smo lahko razbrali še dva njegova pojma - visoka kultura ter senso comune. Gramsci je na začetku knjige še good guy, ker jim postavi temelje politične strategije, proti koncu, v poglavju Kulturni marksizem, pa postane izvorni grešnik.

Njihova politična korektnost je sicer v kontekstu sodobne desnice, tudi slovenske, še kar presenetljiva. Celo od vidnejših slovenskih in svetovnih politikov smo vajeni bolj sočnih, edgy izjav. A če pogledamo njihovo delovanje in javno prisotnost, nas umirjen slog ne bi smel čuditi. Že od samega začetka se namreč predstavljajo kot lepi, urejeni, negovani - na periferiji kleni. Oni so tisti, ki se namesto drogam in hedonizmu raje posvečajo športnemu udejstvovanju in študiju. In to je na nek način gotovo učinkovito. Čeprav desničarski voditelji svojim privržencem govorijo, naj oznako “rasist” nosijo kot medaljo, pa se večina ljudi - še posebej mlajših pripadnikov srednjega razreda - s to oznako ne želi zares poistovetiti. Bolj jih skrbi tradicija, seveda pa tudi varnost.

Povedano jasno ne velja za predgovor Bernarda Brščiča. Ta je bil sicer večkrat omenjen kot eden od avtorjev besedila - če to drži, mu lahko le čestitamo ob uspešnem brzdanju norosti. Pa še eno stvar smo se lahko naučili, poleg tega, da so fantje olikani in zgledni; zelo se jim mudi. Vse je namreč akutno - kulturni marksisti so erodirali že praktično vse zahodnjaške in druge tradicionalne vrednote, muslimani pa so z množičnim priseljevanjem že praktično uničili našo in, pozor, lastno kulturo. Še zadnji navedek: »Izgubljamo občutek, da sploh še živimo v svoji državi. Tuj jezik, tuja vera, tuje navade in tuji ljudje. Vse pogosteje se prebuja občutek, kot da se naš čas izteka. Kot bi nas nekdo namenoma želel zamenjati. Pred našimi očmi se odvija doslej največji in najbolj hinavski zločin nad evropejstvom vseh časov: velika zamenjava. Gre za načrtni uvoz milijonov migrantov iz tretjega sveta v evropske države z namenom zamenjave avtohtonega prebivalstva z novo, etnično raznoliko generacijo ljudi.«, konec citata.

Zadeva je izšla v 500 izvodih. Generacija identitete v Sloveniji še ni velika organizacija. Delno jih je pri razvoju ustavil tudi Facebook, ki jih dela manj normalne, kot se želijo prikazati. So pa vsaj nekateri vidnejši člani, nepresenetljivo, povezani s stranko SDS. V naši domovini se, skratka, tudi po manifestu zanjo ne dogaja nič kaj presenetljivo novega.