Ministranti novega boga

Ministranti novega boga

Recenzija izdelka
6. 3. 2020 - 13.30

Osebo Louisa Althusserja danes spoznavamo prek pestrega nabora učbeniških oznak. Ustaljena akademska modrost nam pridiga o Althusserju kot teoretiku strukturalističnega marksizma in neizprosnemu kritiku filozofskega ter političnega humanizma. Moralisti se radi obešajo na podrobnosti njegovega življenja, saj je paktiral s francosko komunistično partijo, dobršen del svoje eksistence je zaradi maničnih epizod preživel po psihiatričnih ustanovah, navsezadnje pa je zagrešil umor svoje žene. Althusserjeva sporna življenjska zgodba je po mnenju nasprotnikov vplivala tudi na njegovo teoretsko produkcijo. Tekom 60. in 70. let prejšnjega stoletja je užival status privilegiranega in mentalno nestabilnega profesorja na prestižni univerzi École normale supérieure. Pri vračanju k delom Marxa se je spogledoval z idejo filozofije kot stroge znanosti, ki bi v rokah revolucionarne elite vzbudila razredno zavest neukih množic. Za časa kitajske kulturne revolucije je v svoj teoretski projekt vključeval populistične predpostavke maoizma, a so po besedah Jacquesa Ranciera, Althusserjevega nekdanjega študenta, namere njegovega učitelja ostajale konservativne narave. »Kdor poučuje, ne da bi emancipiral, zgolj poneumlja,« je nekoč izjavil Ranciere.

Najnovejše delo Stefana Pippe Althusser and Contingency je izšlo lansko leto pri založbi Mimesis International. Avtor je raziskovalec in predavatelj na univerzi v Milanu, kjer se ukvarja s preučevanjem marksizma, sodobne kritične teorije in politične filozofije. Konceptu kontingence je namenil pozornost že v svoji doktorski disertaciji, ki jo je razširil v pričujočo knjigo. Delo spada v skupino tako imenovanih sekundarnih interpretacij Althusserja, tj. val interpretacij po njegovi smrti, ki vključuje za časa njegovega življenja še neizdane tekste. Filozofovi posthumno izdani spisi so zamajali vero v vse preveč površna prepričanja, da lahko njegovo največkrat izpostavljeno zgodnjo plat teoretske produkcije označimo za strogo strukturalistično in znanstveno, posledično pa za ahistorično, elitistično ter deterministično. Stefano Pippa pokaže, kako se osnutki Althusserjeve pozne filozofije aleatoričnega materializma pojavljajo že v doktoratu o Heglu iz leta 1947. Z aleatoričnim materializmom, katerega terminologija v obliki koncepta kontigence preči vsa najpomembnejša dela, je Althusser kritično filozofijo oblikoval za marksistično teorijo. Z njo se je želel distancirati od raznih konvencionalnih materializmov in marksizmov, ki se opirajo na idealistične koncepte subjekta, izvora ter cilja in po drugi strani stremijo k odkrivanju večno veljavnih zakonov zgodovine.

Prvo smrt Althusserjevi filozofiji naj bi napovedali dogodki, ki so se zvrstili okoli leta 1968. Francoski študentje so obsodili elitizem akademskih in političnih voditeljev golističnega režima ter z utopističnimi slogani pozvali k uporu: »Bodi realističen, zahtevaj nemogoče,« »Vso moč imaginaciji,« »Prepovedano je prepovedovati.« Althusser je val militantnega in spontanega kaosa študentskih disidentov pozneje pospremil z zgražanjem; svojemu pozivu k taktičnemu umiku v zatišje predavalnic je dodal zadržke do vsega revolucionarnega. Dogodki maja 68 so naznanili nastop nove miselne konjunkture, ki se je ogibala dogmatizmu ortodoksne in libertarne marksistične retorike, izzvala pa je tudi zastarelost ustaljenih družbenih akterjev v podobi sindikatov, strank in protestnih gibanj. Althusser je v razmerah razpadanja fordističnega kapitalizma poslanstvo aleatoričnega materializma mobiliziral, da bi pokazal na politično funkcijo filozofije kot razrednega boja onkraj meja državnih aparatov in institucij. Nekdanji študentje in jezni protestniki so mu očitali elitizem, ker jih s promocijo razrednega boja ni opominjal na aktualno politično dogajanje, ampak na interese teoretskega, če ne kar ideološkega značaja.

Althusser se je nedvomno imel za marksističnega filozofa ali si je vsaj prizadeval, da bi postal marksistični filozof. Vračanje Steffana Pippe k prebiranju njegovih del ne temelji na vztrajanju pri edinstveno marksističnem ozadju Althusserjeve filozofije. Mar ni malce nesmiselno staviti na interpretacije, ki ne jemljejo v poštev sodobne odsotnosti enovitega marksizma in klasične protikapitalistične revolucije? Se ni podoben problem pojavljal že za časa Althusserjevega ustvarjanja? Naslov Pippovega dela Althusser and Contingency namiguje, da Althusser nikoli ni ustvaril celostne slike kontingence kot take. V ospredju je predvsem njegovo razmerje do koncepta kontingence, ki sta ga poddisciplini marksistične teorije - historični materializem in filozofija zgodovine - v veliki meri napak razumele. Kontingenco sta na malomaren način zoperstavili bojda antagonističnemu pojmu nujnosti, o možnosti artikulacije med obema pa sta molčali. Klasični metafizični dualizem je Althusser predeloval celo življenje, poskušal ga je poglobiti: kontingenco je predpostavil za neizogibni moment nujnosti in obratno.

Pippa tekom svojega dela poda rigorozno analizo sopomenk, s katerimi Althusser nadomešča funkcijo kontingence. Izrazi začetka, srečanja, premeščanja in zgoščanja se med drugimi pojavljajo v različnih fazah njegovega ustvarjanja ter ustrezajo ukvarjanju s filozofijo Machiavellija, Rousseauja, Montesquieuja, Spinoze in Hegla. Althusserjevo sklicevanje na razmerje med kontingenco in nujnostjo je bilo zato vse prej kot konsistentnega značaja. Nejasnost je pripisati njegovi potrebi po formuliranju manj dogmatičnega razumevanja nujnosti in hkratnemu vztrajanju na temelju ortodoksnega marksizma ter klasične metafizike. Pippa Althusserjeva epistemološka nihanja poveže s celostno podobo njegove biografije: ne trdi, da ni popolnega preloma med filozofijo poznega in zgodnjega Althusserja, ampak predvsem to, da je razmerje med produkcijo enega in drugega kompleksnega, odprtega značaja.

Pippa se s političnimi in družbenimi pogoji Althusserjevega ustvarjanja ne ukvarja, jih pa bežno omeni. Filozofa je zaznamovalo burno razmerje s francosko komunistično partijo, katoliško vero in maoizmom. Pippo v prvi vrsti zanimajo Althusserjevi teoretski dosežki, ki niso bili nikoli oblikovani v koherentno celoto. Delo Althusser and Contingency ne cilja na sintezo Althusserjevega opusa, ampak pokaže, kako je njegovo predstavo o pojmih ideologije, subjekta in znanosti kot korelatov koncepta kontigence pogojevala protislovnost ter nerazrešenost.

Althusser je vrnitev k Marxu napovedal pod zastavo boja proti humanističnim in stalinističnim pretendentom in bilo je neizbežno, da si bo nakopal oznako teoretskega terorista. Če je bil Althusser v prvi vrsti teoretik, mimo nadzgodovinskega in neizčrpljivega potenciala njegove filozofije pač ne moremo. Z odprtostjo aleatoričnega materializma je poskrbel za nenehno revizijo marksizmov in komunizmov, saj jih je očistil metafizične in idealistične navlake. Čeprav so jo kritiki velikih idej že večkrat obsodili na smetišče zgodovine, misel Louisa Althusserja še danes udriha po pragmatizmu in sofizmu levičarskega establišmenta. Naj z njo spet zadnjič podvomimo v tezo o koncu zgodovine in ideologij.

Kontingenco je iskal vajenec Matej.

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

RŠ praznuje 51 let! Če bi radi spodbujali kakovostne radijske vsebine tudi v postabrahamski dobi, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Zai

Tteeee

Sinovi moji! Umrl sem. Prosim vas, pokrite jamo! Naj mi bo zemlja lahka. Če o afektih nisem vedel skoraj ničesar, me prosim ne jemljite preveč resno.

Moja filozofija je pogrešljiva. Ttteee

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.