Ni bitno

Srednjeevropski raziskovalni inštitut Soeren Kierkegaard in KUD Apokalipsa sta pred bralstvo postavila zajeten, skorajda tisoč strani obsegajoč zbornik, v katerem je temeljito prezentiran četrti mednarodni filozofski simpozij Miklavža Ocepka, ki je bil posvečen dvestoti obletnici rojstva najprepoznavnejšega danskega filozofa Soerna Kierkegaarda. Poleg slovenskega zbornika je bila izdana še vsebinsko nekoliko krajša angleška različica, s prav tako nekoliko krajšim spremljevalnim gradivom. Naslov zbornika se glasi Nova oikonomija odnosov: bližnjik in eksistencialni preobrat, vsebuje pa kar triinštirideset razmišljanj številnih domačih in tujih poznavalcev Kierkegaardove misli.

Simpozij se je odvijal v juniju leta 2013, in sicer na različnih lokacijah po Sloveniji, vse od Krasa do Ljubljane. Zelo pestro je bilo tudi spremljevalno dogajanje, saj so si udeleženci lahko ogledali film Jana Cvitkoviča Archeo, gledališko predstavo Ljubomira Djurkovića KASANDRA ter film Malcoma Muggeridgeja Tretji testament, ki predstavi življenje in delo Kierkegaarda. Dogodili sta se tudi otvoritvi dveh razstav. Prvi se je predstavil mehiški slikar Humberto Ortega Villasẽnor s ciklusom, ki ga je poimenoval Prvi krog. Naslednja razstava pa je skozi plakate skušala zajeti življenje in delo danskega Sokrata.

Zbornik pa ne prinaša zgolj besedil udeležencev simpozija, pač pa nam postreže tudi z marsikaterim zanimivim dodatkom. Tako lahko najdemo kar dve foto poročili, preko katerih se lahko še dodatno vživimo v odvijajoči se dogodek. Prav tako sta na kvalitetnejšem sijajnem papirju predstavljeni obe razstavi, ki s to gesto stopita iz omejenega časa tudi pred bralca. Slovenski ediciji je na koncu priložena še zgoščenka z multimedijskim projektom, mešanico slik, animacije in zvoka, ki so prav tako navdahnjene z veliko obletnico. V knjigi najdemo tudi dva stripa Matjaža Bertonclja, ki nas mečeta v spraševanje o enigmatičnem. Naposled pa so nam dostopni tudi vsi uvodni nagovori, razporedi dogajanja in urniki, povzetki, predstavitve udeležencev, predstavitve delavnic in še kaj.

Pa smo do sedaj o knjigi sploh kaj povedali? Je namen kritike res odkrivati spremljevalno? Smo morda pozabili povedati, da je na platnici slika Kierkegaarda? Je to sploh bitno? Gre natanko za ta obrat. Gre zgolj za mimikrijo tega, kar nam delo v končni fazi sporoča. Kar nam govori jedro celotnega dogajanja. Gre za obrat k tistemu, če se izrazimo lakonično, kar šteje. Gre za obrat stran od puhlih mask vsakdanjega življenja. Gre za spoznanje, da smo temeljno zaprti v nenehno spopadanje z nepomembnim, medtem ko ostaja bit sama po sebi skrita in nedostopna. Gre za človeka, ki se slepo prepušča toku neskončnih nepomembnih informacij in instant vzdražljajčkov, ni pa zmožen preboja iz dominantne paradigme in odcepitve od ustaljenega mišljenja ter spopadanja s tihim totalitarizmom lažne svobode.

Zakaj torej v roke prijeti zbornik o eksistencialnem preobratu? Preprosto zato, ker nas številni profesorji in poznavalci Kierkegaarda združeno nagovarjajo k spremembi zavesti. Problematizirano je stanje družbe, ki nenehno bulji v ene in iste podobe, ki se pasivno in apatično prepušča vsemu, kar nam je dano, kjer intelektualci nenehno vpijejo, kako da so kritični, pri tem pa ne storijo nič, da bi pasivni poziv prešel v kakršnokoli realno stanje. Pa je v končni fazi sploh treba spreminjati realnost? Je treba posegati v drugega na način prilagajanja neprilagojenih?

Če kaj, nam je Kierkegaard s svojim eksistencializmom želel sporočiti potrebo po sprejemanju spreminjanja samega sebe. Človek ni čutilo. Človek ni kamera in ni mikrofon, ki bi pasivno sprejemal dražljaje iz okolice in jih zgolj prevajal v znane obrazce. Človek je temeljna samobitnost, dejavno počelo med drugimi dejavniki. Zatorej eksistencialni obrat ne zahteva novega totalitarizma vsiljevanja rojstva še ene revolucionarne paradigme, pač pa se v prvi vrsti obrača na posameznika in njegovega bližnjika. Eksistencialni obrat zahteva pogum. Strah pred neznanim, pred odkrivanjem izgubljenega jaza, pred odkrivanjem nekoga, ki je lahko tudi dejaven. Strah in trepet, eno temeljnih Kierkegaardov del, nam govori ravno o mehanizmu, ki nas pušča ujetnike v silni podarjeni nam svobodi. Mar ni že nekoliko čudno, da ob vsej svobodi, ki jo imamo, vsi počnemo natanko isto?

Zaključujemo torej z vero. V boga? V drugega? V samega sebe? Verjeti v svoj pogum. Osvoboditi se spon utečenega in postati etičen. Želeti drugemu dobro. Verjeti v dobro. Verjamemo takrat, ko razum nima kaj več utemeljiti. Verjeti, da je nekaj možno, četudi nam razum stalno govori ne. Prebiti okvire razuma, ki nas peha v strah in otožno povprečje. Težko je, upira se nam in lažje je biti v sozvočju z večino v mlaki in kokodakati eno in isto, kar nam je pač kokodakati dano. Te ocene zato ne moremo končati drugače kot s pozivom in kritiko. Poziv se dogaja v obliki odsotnosti prezentacije dejanske vsebine. Naj jo vsakdo odkrije sam. Kritika pa v končni fazi lahko zaključi zgolj v skladu sama s seboj in z vprašanjem, ki se ob izpostavljeni eksistencialni revoluciji glasi, kako za boga bomo ta eksistencialni obrat sploh dosegli in ali pričujoči zbornik glede tega res predstavlja kako rešitev?