Patetika filozofije in Harry Frankfurt.

Za uvod je potrebna preliminarna opomba - umestitev je pač nujna: 11. avgusta se je v Sobotni prilogi Dela pojavil intervju s priznanim ameriškim filozofom Harryjem Frankfurtom. Ta komentar ni osredotočen na njegovo filozofijo, vsaj ne v sistematskem pogledu, ampak na posamezne simptome neke filozofske drže, ki jo morda najbolje odraža stara opredelitev filozofije kot »ljubezni do modrosti«.

Priznam, zbodla me je hitra omemba Derridaja. In tudi priznam, da mi je strukturalistično gibanje znotraj filozofije najbolj zanimiva sodobna filozofska smer. Priznam pa samo zato, da ne bo tovrstnih debilnih očitkov, ki nimajo nikakršne teoretske veljave glede na sledeče napisano.

Skratka, Derrida. Njegova »navzočnost« je ustvarila »prestolnico sranja«, čeprav Frankfurt tega ni rekel - samo skril se je za anonimnega avtorja. Pogosta karakterizacija francoskega filozofa s strani ameriške analitične filozofije. On je pač eden izmed tistih, »ki se pretvarjajo, da so njihova premišljevanja izjemna in do kakšnih idej da so prišli. Da pa bi prikrili resnico, jih zavijejo v nerazumljiv jezik – in vse skupaj zveni zelo pametno. V resnici pa je votlo«. Harry Frankfurt ga je spregledal. Spregledal je prazno natolcevanje. Frankfurtu nobeno »sranje« ne uide.

Razen njegovo lastno. Njegovo razumevanje Derridaja je tisto, kar je »votlo«. Njegovo spregledovanje spregleda lastno »sranje«, točno takega, kot ga sam pojmuje. Če je kaj velikega na strukturalizmu, je to njegova majhnost: zahteva majhne besede za velike pojme, majhna dejanja za velike dosežke. Revolucija se sedaj piše na majhno. Kot pravi Milner: izhoda iz Platonove votline ni. In kot pravi Žižek: je samo revolucija, ki pogrne vedno znova in vedno bolje. Je bila filozofija že kdaj istočasno tako ponižana in s tem tudi tako močna?

Zdi se, da bolj kot je filozofija veličastna in sublimna, bolj je vredna posmeha. Filozofi, ti ljubitelji modrosti, ta materialna utelešenja abstraktne »resnicoljubnosti«, ki so bolj protislovni kot Marxov denar, ti arhaični temelji in varuhi Vednosti - kdaj bodo dali pozitivno veljavo tudi sranju in ponarejenosti? Kdaj bo Batmanov Joker postal pravi protagonist? Morda takrat, ko ne bo več, pa za hec recimo kar z Derridajem, naivne binarne opozicije resnice in laži. Naj vas ne zavede, sranje je tu, v tem intervjuju, bolj kot ne patološka naravnanost osebe, ki je ena izmed tistih, ki so »manj zainteresirane za resničnost svojih besed, zato pa toliko bolj za manipuliranje«. Binarna opozicija te naivne pozicije je naravnost zacementirana.

Ni čudno, da vidijo Derridaja kot obskuranta filozofije, saj »sranje« vzame zares. Tako zares, da ne moremo več govoriti o jasnem in razločnem spoznanju vsakega individuuma, ki to želi, in še posebej ne o tem, da je »sranje« patološka drža. Sranje je pač človeku najbolj »naravna« tvorba. V vseh pomenih teh besed.

Resnica nas čaka, treba jo je le pograbiti. Treba je biti resnicoljuben. Resnico je treba ljubiti. To so stara patetična načela filozofije. Za to in takšno resnico in resnicoljubnost se je treba otresti vsakršne sebičnosti, pravi Frankfurt. To me spominja na čas Zasedbe Filozofske fakultete, ko je bilo pogosto mogoče slišati dretje iz megafona: »občečloveška emancipacija!« - to je utemeljitev humanistike. Resno? Humanistika bo odrešila človeštvo? Preučevanje človeka ni zadosti za humanistiko? In tako kot noben upor ni sebičen, nima lastnih interesov - le tiste, občečloveško emancipatorne -, tako sta tudi resnica in resnicoljubnost v nesebičnosti. Še enkrat, resno? Je še kaj bolj sebičnega kot posiljevanje z resnico? Zakaj pa bi vsak želel slišati resnico? Še mnogo bolj, kot je sebičen človek, ki tega ne želi, je sebičen človek, ki mu to vsiljuje. Prvi se briga zase, drugi pa posiljuje druge.

Resnica je bistveno etična kategorija. Ni vrednota po sebi in zato išče svojo veljavo v posamezniku. Čas je, da se upošteva omejitve resnice in resnicoljubnosti in s tem pripozna sranje in ponarejenost. Resnice brez interesa ni - »ideja se je vedno blamirala, kolikor se je razlikovala od interesa«. Te Marxove besede so očitno zimzelene. Resnica je pač interes. Kakršen koli že.

Zato brez sebičnosti tudi ni resnice. Je uveljavljanje lastnih interesov, pa če se vsiljuje drugim ali pa ne. In če gremo dalje, potem je jasno, da pri resnici ni ljubezni, temveč boj. Epistemološka utemeljitev boja je morda eden izmed večjih dosežkov Althusserja. Še en, recimo za Davida Harveyja, obskuren strukturalist. Verjetno tu ni treba dodajati Lacanovega slovesa obskurnosti par excellence. Le Deleuze in Foucault nekoliko izstopata - morda zato, ker si ju je - takoj ko se ju lahko poveže z marksizmom - prisvojila sociologija? Navsezadnje pa imajo prav: strukturalisti so res obskurni, vendar »če in samo če« govorimo jezik patetične filozofije.

Komentiral je Aleš Mendiževec

LINK DO INTERVJUJA S HARRYEM FRANKFURTOM:

http://www.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/harry-g-frankfurt-o-sranju-med-nami-je-zdaj-vec-sralcev-kot-nekoc.html