Pogoji vzgoje

Pogoji vzgoje

Recenzija izdelka
13. 2. 2012 - 16.00

Začetna diagnoza, postavljena v knjigi »O pogojih vzgoje«, ki je v lanskem letu izšla pri založbi Krtina, se glasi: »V današnjem času so zaradi razvoja naših družb pod vprašaj postavljeni sami pogoji možnosti vzgoje kot takšne.« Izgleda kot da smo že takoj na začetku vrženi v vsesplošni diskurz krize, stokanja in moraliziranja, kateremu pa avtorji pričujoče knjige – Marie Claude Blais, Marcel Guachet in Dominique Ottavi – hvala bogu ne podležejo. Tisto, kar se kaže kot najbolj kritično, torej izguba vsakega kompasa znotraj pedagoške teorije, je namreč tudi njen največji potencial, saj lahko ladje brez kompasa plujejo svobodno v vse mogoče smeri. Pri tem preizkušanju, ki se ponavadi resda konča v brodolomu, je namreč mogoče odkriti tudi čudovite in rodovitne nove dežele.

Ladja sodobne pedagogike se je na koncu dvajsetega stoletja znašla na razpotju dveh že preizkušenih poti, ki sta vsaka v svoji skrajnosti pripeljali do nepremostljivih čeri. Na eni strani imamo model klasične vzgoje 19. stoletja, z jasnim ciljem in vsemogočno avtoriteto, ki terja popolno poslušnost in disciplino. V popolnoma drugo smer je šla permisivna veja pedagogike, ki temelji na konsenzu, enakosti in upoštevanju učenčevih želja. Skrajni produkt prve smeri je sadistično-fašistična osebnost, ki so jo na podlagi izkušenj iz druge svetovne vojne analizirali predstavniki Frankfurtske šole z Adornom na čelu. Eden izmed negativnih skrajnih produktov nasprotne, permisivne smeri pa je patološki narcisizem, izraz ki sta ga pri nas med drugimi popularizirala tudi Vesna Vuk Godina in Slavoj Žižek.

Obe alternativi sta v svojih skrajnostih torej pokazali zobe, a iz tega nikakor ne gre sklepati na brezizhodnost položaja, možnih je še nešteto drugih vmesnih poti, mešanic in kombinacij. Če pogledamo natančneje, se za alternativo avtoritarnost-permisivnost skrivata bistveni dve sestavini vzgoje – vzgoje kot mešanice, ki vedno znova formira človeške živali, ki torej posreduje informacije iz roda v rod znotraj človeške vrste. Po eni strani je cilj vzgoje popolna ponovitev teh informacij brez vsake refleksije, uboganje brez razumevanja, recimo recitiranje klasikov. Po drugi strani pa se kot njen cilj vseskozi navaja samostojnost in neodvisnost, saj je edino razlikovanje mlajših od starejših in neupoštevanje učitelja tisto, kar omogoča spremembo, ki bi ji morda lahko rekli celo napredek. Paradoksno je torej potrebno vzgojitelje obenem ubogati in ne ubogati, najti pravo mešanico obojega ali pa morda pravi trenutek, kjer se popkovina vzgojne vezi človeškega zarodka pretrga in odvisnost preide v samostojnost.

Človek se namreč v primerjavi z opico rodi nedonošen in tako v fizičnem smislu ostane skozi celo življenje opičji otrok – neporaščen, fizično nespreten in kakor zarodki, z nesorazmerno veliko glavo. Ravno zaradi tega v primerjavi z drugimi živalmi bistveno večji del podatkov, ki tvorijo njegovo človeškost, prejme tekom življenja iz okolja, čemur lahko v pedagoškem jeziku rečemo samoaktualizacija. Zapis, ki gre iz roda v rod, ni samo genski, temveč tudi jezikovni in vrednostni, torej družbeno in vzgojno posredovan. In tako kot je v genetiki mutacija eden izmed pogojev evolucije, je tudi v vzgoji ravno napaka in odklon od predvidenega rezultata tisto, kar je njen pravi cilj.

Seveda pa manipulacija pedagogike ne more mimo tega, da želi tudi napako in odklon vključiti v svoj izračun, da torej želi točno določen tip samostojnosti in drugačnosti. A ravno ta ultimativna želja se pedagogu v večnost izmika, saj je prepovedan sad najslajši, kar pomeni, da bo rezultat vzgoje deloma ravno nasproten tistemu, ki si ga pedagog želi. Poizkusi avtoritarnosti se ponavadi končajo v skrajnosti upora. Za primer: ravno enoznačnost indoktrinacije o škodljivosti drog v šolah je tista, ki jih dela tako popularne. Pedagog mora torej ločevati med deklaracijo lastnega cilja in njegovo dejanskostjo. Tistega, kar želi doseči, ne sme na glas izreči oziroma je paradoksno včasih smiselno izreči ravno nasprotno. Tako se tudi za vsako deklaracijo permisivnosti nujno skriva avtoritativen plan. Eden izmed najbolj radikalnih zastopnikov permisivne vzgoje, A.S. Neill, ki je vodil slavno in na popolnem konsenzu utemeljeno šolo Summerhill, si je bil denimo prisiljen omisliti prav zlobne avtoritarne manipulacije, ko so učenci želeli izglasovati dovoljenje kajenja v šoli – dovolil je le kajenje cigar, ki jih je kadil sam in so bile obenem za učence načeloma predrage.

V končni izračun pedagoške manipulacije prihajajo torej vedno nove spremenljivke, vedno nove vsebine. Pedagog poizkuša zaobjeti celoto vplivov iz okolja, kar pa mu vedno znova spodleti. Šola izgublja svojo moč na račun novih medijev, ki so bistveno hitrejši in uspešnejši pri produciranju mladim všečnih avtoritet in vsebin. Pedagoški izračun ima vedno nek neujemljiv ostanek in ravno ta ostanek je tisti, ki preprečuje, da bi našli nek popoln in večen vzgojni model ter tako omogoča pedagogu točno tisto, kar si želi v globini, v nasprotju s površinsko deklaracijo lastne želje: torej ravno večnost neujemljivosti površinske želje - večno brnenje pogonskega motorja nerešljivosti pedagoškega izračuna.

O vzgoji je razmišljal Jernej Kaluža

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.