Prevajalski hlapec in njegova japonščina

Prejšnji teden me je prijateljica povabila na Ptuj, kjer se je že tretje leto odvijal festival Dnevi poezije in vina. Še preden sva zasedli svoj prostor v kupeju nadvse počasnega regionalnega vlaka, sem vedela, da bo najina pozornost osredotočena na japonsko-slovensko pesniško delavnico. Zanimalo naju je namreč, kako so slovenski literati uspeli prepesniti prevode, ki so jih že tedne prej pripravljale študentke japonologije.

Ptuj, najstarejše dokumentirano mesto v Sloveniji, je ob treh popoldne kazalo jasne znake življenja, gneče pa, na srečo, ni bilo. Malo pred peto sva že sedeli v hotelu Mitra, kjer se je imel začeti pogovor s pesniki. Vtis, ki so ga pustili organizatorji, je bil ob pogledu na zbrano omizje sledeč: elegantno okolje pred snemalnimi kamerami je pričalo o spoštljivem zanimanju do udeležencev. Pogovor pa je potekal brez izrazite rdeče niti. V kolikor ne bi vedela že prej, verjetno sploh ne bi takoj razumela, iz katerega jezika se je prepesnjevalo in kako je vse skupaj potekalo.

Med petimi japonskimi pesniki je bil najbolj ugleden gost gotovo Kiwao Nomura. Šopek slovenskih literatov so sestavljali Gašper Bivšek, Katja Perat in Milan Dekleva, mesto moderatorja pa je zasedel pesnik Aleš Šteger. Angleščina je tekla dokaj razumljivo. Udeležence je zanimala predvsem izkušnja prevajanja oziroma prepesnjevanja. Po besedah slovenskih predstavnikov je bilo ključnega pomena dvoje. Prvič to, da se je kot pomembna lastnost poezije zaslišala njena zvočnost v originalu, drugič pa možnost pojasnjevanja simbolike s strani samih avtorjev. Glede tega je bil pomenljiv komentar pesnice Katje Perat, ki je dejala, da bralec pogosto ni osredotočen na prezenco samega avtorja. Pomenske vrzeli, ki so značilne še posebej za poezijo, spodbujajo sprejemnikovo domišljijo, ki vsakič deluje edinstveno.

Kulturno-jezikovne razlike so bile jasno razvidne, vendar pa so se v teku razgovora ves čas prikazovale kot nekaj ustvarjalnega. Kot so nam pojasnili, je prepesnjevanje potekalo v živo s pomočjo govorcev obeh jezikov. Študentke japonologije so sedele na sredini, medtem ko je na vsaki strani mesto zasedal eden izmed pesnikov. V kolikor so se slovenskemu literatu porajali pomisleki na podlagi prvotnega prevoda, je tolmačka po ustreznosti vprašala kar avtorja pesmi. »Slišala sem, da so se tri dekleta, ki so pred tem pripravljala prve prevode, zelo potrudila. Verjetno je res, vendar pa je bilo besede vseeno potrebno urediti, upesniti,« mi je zaupal nekdo izmed udeležencev. Tudi simultane prevajalke, ki so bile prav tako le študentke, pomagala pa jim je tudi profesorica, so, kot je bilo videti, trdo garale vse dni gostovanja japonskega obiska. Na ekranu pa je nazadnje pisalo, da so vse skupaj prevedli kar sami slovenski pesniki.

Okoli prevajalk so ves čas brenčali novinarji, ki svojih vprašanj niso mogli zastaviti v angleščini. »Bi me, prosim, predstavila; bi lahko spremljala podnapise; poizvedela, v katero pesniško smer spada,« so se glasile prošnje. Četudi niso znali jezika, pa so lahko dober vtis naredili že s samo neverbalno komunikacijo, ki je za Japonce zelo pomembna. Medtem ko je eden izmed njih s prstom pokazal na list papirja, kjer je pisalo »viljamovka«, se je drugi ves čas izogibal očesnemu stiku. Kot sem kasneje prebrala, tega niti ni najbolj vljudno iskati. »Sem naredila narobe, ker se nisem predstavila,« sem vprašala sošolko. »Ne, seveda ne. Po njihovi navadi te v pogovor vedno vpeljejo drugi. Sicer pa je čudno že to, da so jih posedli kar takole poleg naju, brez protokola.« Le kakšen se je torej Japoncem zdel festival na Ptuju? Kot prijetna sprostitev, kjer se ne šteje minut zamude? Ali pa kot nespoštljiv dogodek brez jasne hierarhije?

Sčasoma sem se nekako prepustila zvokom recitala. Ryoichi Wago, ki je bral o Fokušimi, je pričal o tem, da je japonski verz brez poudarka na rimi. Ta bi učinkovala preveč igrivo. Za razliko od slovenskega jezika se namreč vsak zlog konča s samoglasnikom.

Kljub zanimivim nastopom je okrog ene ponoči vse potihnilo. S prijateljico sva za kratek čas posedeli na praznem glavnem trgu, nato pa se odpravili v hostel. »Kako težak jezik je japonščina!« sem pomislila. »Veš, da ima toliko načinov vljudnostnega govora!? Hiša, v kateri na primer živi moja profesorica, bi bila v dialogu z njo poimenovana drugače kot tista, v kateri stanujem jaz,« sem še slišala iz sosednje postelje, preden sem zaspala.

Najinega kratkega izleta je bilo počasi konec. Vlak je prispel točno, a s počasnim speljevanjem skoraj zamudil na prestopno postajo. »Bomo ujeli naslednjega, sem vprašala kondukterja?« »Bom sporočil in bodo počakali,« mi je dejal za pomiritev. Počasi sva se odpeljali v Ljubljano. Tam sem kasneje prebrala, da so imeli najhitrejši vlaki med  Tokiom in Osako že pred približno desetletjem v celem letu skupaj le šest sekund zamude.
 

O svojem srečanju z japonsko kulturo, Katarina Stopar.