Vrnitev nikoli odpisanega socializma

Vrnitev nikoli odpisanega socializma

Recenzija izdelka
4. 11. 2020 - 13.30

Kako razumeti, da je Kitajska komunistična partija kljub incidentu na Trgu nebeškega miru leta 1989 ohranila politično legitimnost, preživela pa je tudi zlom zahodnih socializmov? V zbirki spisov z naslovom Kratko kitajsko stoletje, ki so lansko leto izšli pri Studii Humanitatis, literarni teoretik in zgodovinar idej Vang Huej zagovarja stališče, da moramo razloge za trdoživost kitajskega socialističnega projekta iskati pri radikalni politični tradiciji, ki je napram zahodnim predstavniškim demokracijam in strankarskim sistemom ljudsko voljo mobilizirala neposredno. 

Vang Huej na Univerzi Cinghua v Pekingu predava na oddelku za kitajski jezik in literaturo, najbolje pa je poznan po delih The End of the Revolution, China’s New Order in The Politics of Imagining Asia. Wang si kritiko neoliberalnega kapitalizma, do neke mere pa tudi obujanje maoističnega poudarka na kolektivizmu in državnem intervencionizmu, deli s kitajsko novo levico. Kot eden od udeležencev protesta na Trgu nebeškega miru je tudi na lastni koži občutil represijo množičnim akcijam nenaklonjenega dengističnega režima, saj je bil zaradi svojega angažmaja poslan na intelektualno prevzgojo. Rdeča nit njegovega dela se suče okoli fenomena depolitizacije, ki z razgrajevanjem vrednote razrednega boja čedalje bolj briše istovetnost kitajske države z družbo. Kljub temu se od oznake intelektualnega voditelja kitajske nove levice distancira. 

Izraz “kratko kitajsko stoletje” Wang iznajde kot referenco na Hobsbawmov preveč evropocentrični koncept “kratkega” 20. stoletja, ki ga je od prve svetovne vojne leta 1914, pa vse do razpada Sovjetske zveze in vzhodnega bloka leta 1991 zaznamovalo zaporedje revolucij. Wang se v nasprotju s Hobsbawmovo študijo revolucij na zahodu osredotoča na val tako imenovanega azijskega prebujenja ‒ od propadlega Otomanskega imperija, preko Irana do Kitajske. Misleci, kakršni so bili Lu Šun, Kang Jouvej in navsezadnje Sun Jat-sen, so v tem obdobju na Kitajskem formulirali zahteve po demokratičnem političnem sistemu. Še preden so revolucije zajele evropske države, je začasni predsednik Kitajske republike Sun Jat-sen počistil z ostanki imperija. Njegov sen suverenosti ljudstva in pravice do narodne samoodločbe pa je z množičnimi kampanjami in mobilizacijo zares izpolnila šele Kitajska komunistična partija. Po Vangovem mnenju je ideja množične linije v programu partije nato prednjačila vse do leta 1976, ko je voditeljski stolček prevzel reformistično naravnani Deng Šjaoping.

Zakaj je revolucija Šinhaj leta 1911 kljub strmoglavljenju dinastije Čing in formalni vzpostavitvi politične svobode in pravne države spodletela? Vang se pri odgovoru na to vprašanje sklicuje na besede Mao Cetunga, citiramo: “Državna revolucija potrebuje veliko spremembo podeželja, ker pa revolucija Šinhaj te spremembe ni vključila, je bila poražena.” Da so kmetje in delavci steber kitajske družbe, ki ga je treba vsaj obvladovati, so dobro vedeli že cesarji in njihovi uradniki, a so z neposrednim organiziranjem “od spodaj navzgor” komunisti skupaj z kuomintanškimi nacionalisti spodnesli zatiralske mehanizme hirajočega cesarstva. Toda tudi projekt nacionalistične republike je propadel, ker zaradi militarizma ni bil dovzeten za zahteve ljudstva. 

Za Vanga je ključno, da je Mao množice mobiliziral preko sklicevanja na subjektivistično koncepcijo razrednega boja, ki je, citiramo, “pripovedoval zgodbo o tem, kako so se nešteti kmetje prek agrarne reforme otresli hlapčevstva in dosegli občutek samozavesti in dostojanstva”. Konec citata. Proces izgradnje revolucionarnih akterjev torej ne temelji na analizi zakoličenih in nespremenljivih razrednih antagonizmov kitajskega ljudstva, ampak na viziji političnega potenciala posameznih razredov onkraj njihovega trenutnega položaja v shemi izkoriščanja. To stališče je Mao povzel v prvi točki opisa koncepta množične linije, citiramo: “Ljudje, in ljudje sami, so motivna sila v krojenju svetovne zgodovine.” Konec citata.

Kako pa so dogodki na Kitajskem pripeljali do depolitizacije razrednega boja, ki je ciljal na subjektivno iniciativo političnih akterjev? Vang izpostavlja, da je moral že tekom kulturne revolucije represivni aparat države s silo odgovoriti na poskuse ustanavljanja komun in avtonomnih območij raznih frakcij, saj so se ljudje spuščali v osebne spore ter večkrat tudi v fizične obračune. Nezadostno obvladovanje kontradikcij med ljudstvom je bila, po Vangu, takrat predvsem posledica razgradnje emancipatornega diskurza, ki ga je državna politika dojemala skozi prizmo boja za oblast. Proletariatu je bila s tem odkazana naloga kljubovanja strankarski državi, partija pa je avtonomne politične strukture nadomestila z birokracijo. Po letu 1976 se tako fenomen depolitizacije kaže skozi nastop globalizma in režima neoliberalnega kapitalizma, v katerem se novonastali razred migrantskih delavcev s podeželja sooča s pomanjkanjem zastopstva, po drugi strani pa so se zaostrile družbene hierarhije in revščina. Vang zato rešitev vidi v obuditvi razredne politike in proletarske zavesti. 

Kljub kvalitetnemu zgodovinskemu orisu političnega dogajanja na Kitajskem v 20. stoletju pa Vangova študija zaradi poudarjanja primata množic nad partijo spregleda širše materialne razmere. Čeprav Vang po eni strani trdi, da je bila birokratizacija kitajske države neizbežna, pa po drugi strani ne odgovori na vprašanje, zakaj je do tega prišlo. Da bi se ubranila pred Sovjetsko zvezo in zahodnimi imperialističnimi silami, je morala Kitajska komunistična partija poudarjati nacionalno stabilnost, utrjevati vojaški aparat, krepiti težko industrijo in izobraževati tehnično inteligenco. Mnogi spontani ljudski nemiri med kulturno revolucijo pa so cilj kitajske samozadostnosti ogrožali. 

Drugi problem zadeva državni intervencionizem ob delni integraciji Kitajske v svetovni kapitalizem. Potem ko je Mao pravilno uvidel, da je revizionizem realen problem in je svojim podanikom nagnal strah v kosti, je Kitajsko še vedno pestila revščina, zato so bile za razvoj produkcijskih sil in sredstev ter obrambnih kapacitet ključne investicije tujega kapitala. A konec koncev tudi Dengu, za katerega Vang meni, da se je zaprl v slonokoščeni stolp, ni bilo do popolnoma dokapitalizirane Kitajske. Deng je namreč ohranil sistem kolektivne lastnine in zavrgel liberalnega trojanskega konja v podobi svobode govora, ki bi s širjenjem dezinformacij oblatil veljavo misli Mao Cetunga in marksizma-leninizma. Podobno kot je v Sovjetski zvezi Gorbačov s perestrojko in glasnostjo v tek pognal pogrebno procesijo nekoč mladega ruskega duha. 

Sledili smo kratkemu pregledu kitajske politične zgodovine v 20. stoletju. Vang Huej je pokazal, da se je Kitajska komunistična partija ognila tako okostenelosti sovjetskega državnega socializma kot tudi praznosti predstavniških demokracij, saj ji je s subjektivno koncepcijo razrednega boja uspelo povezati širok nabor družbenih skupin. To je bilo mogoče prav zaradi promocije njihove samoemancipacije onkraj državnih struktur. Čeprav Vangova študija trpi za anahronizmom ‒ zgodovinsko veljavo namreč priznava le množičnim gibanjem ‒, pa po drugi strani pravilno pokaže na veljavo radikalne ideologije, ki je tako v teoriji kot praksi utemeljila legitimnost kitajskega socializma. Tako se lahko strinjamo z Vangom, da bo na grožnjo neoliberalne uzurpacije Kitajska lahko odgovorila samo z demokratizacijo nove, nezahodne sorte, ki v zadnji instanci pomeni vrnitev, ali bolje, prehod k bolj socialističnim politikam. 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness