Kuhajmo z Meki

Recenzija izdelka
24. 6. 2021 - 13.30
 / Kinobar

Privzeta forma filmskega obzornika, ki je zadnjih nekaj let zaščitniški znak umetnice in režiserke Nike Autor, se je v najnovejši ediciji Obzornik 80 ponovno vrnila na filmska platna v okviru Festivala WOW in Festivala migrantskega filma. Format, ki je z Autor in Obzorniško fronto doživel preporod, nam tudi tokrat s pomočjo arhivskega gradiva in namenoma posnetih dokumentarnih prizorov predstavi aktualno problematiko, zavito v montažno zgodbo.

Tokrat spoznamo Metko, Meki. Mariborčanko, ekonomsko migrantko v Nemčiji, ki je konec šestdesetih s svojim sinom odšla s trebuhom za kruhom in se v Odenwald pridružila svojemu možu, gastarbajterju. Metko spoznamo kot gospodinjo, delavko, ženo, mamo in hčerko, večino filma pa jo vidimo v kuhinji, ob kuhi. Med pripravo različnih jedi v devetih kulinaričnih poglavjih filma, ki vključujejo tako slovenske kot nemške jedi, spoznamo njeno življenjsko pot. Kako se v Nemčijo niso preselili zgolj zato, da bi tam delali, ampak da bi tam živeli. Kako zlahka so po potrjeni zaposlitvi v Nemčiji dobili papirje in se odselili. V prvih minutah filma pove: »Mi smo prišli kot ljudje, oni pa peš, kot divjad.«

Sprva se zdi, da Meki v hiši, ki sta jo zgradila z možem, živi sama. Vendar kmalu ugotovimo, da ni tako. V pritličnem stanovanju živi mlada afganistanska družina, žena Soghra z možem Mortezom in hčerko. Soočeni smo z vzporednicami in razlikami med dvema valoma migracij v Nemčijo: delavci so bili v šestdesetih letih v Nemčijo vabljeni, bili so gostje – gast-arbeiter – kar pa še ne pomeni, da so bili vedno sprejeti. Danes so begunci, ki prihajajo iz mest, kjer noč in dan odmevajo eksplozije bomb, zavračani, celo napadeni. Ko je Metka prvič prišla v Nemčijo, so z možem in sinom živeli pri stari vdovi, ki ni nikoli imela otrok. Zdaj je sama prevzela enako vlogo dobrodušne vdove, ki je pod svojo streho sprejela tujo družino. Kot priseljenka ve, kako je, če živiš obkrožen s tujo kulturo, zato svojim podnajemnikom pomaga, kolikor le lahko. Soghra ne nosi več naglavne rute, tako ji je svetovala Metka, saj je bolj varno. Metka je videti kot Nemka, pa vendar je bilo v trenutku, ko je ob prihodu v Nemčijo odprla usta, vsem jasno, da je tujka. »Saj veš, Nika, kak je: die, der, das jebe nas.«

Kot mlada ženska je Metka v Nemčijo prinesla Ivačičevo kuharsko knjigo, ki ji je pomagala ostati v stiku z nečim slovenskim. Izguba lastne narodne identitete ob udomačitvi v državi, v katero si se podal s trebuhom za kruhom, preveva celoten Obzornik. Metka je uteho našla v redni kuhi po receptih, ki jih je iz Slovenije prinesla v šestdesetih letih. Priseljenke, ki so v Nemčijo prišle peš, so ostale brez drobca domovine, ki bi jih vezal na rodni kraj. Gastarbajterji so se na počitnice lahko odpravili v svojo domovino, novi priseljenci iz Azije pa lahko počitniške destinacije iz svojih držav gledajo na zaslonu telefona. Metka je teoretični del izpita za avto lahko opravila v srbohrvaščini, Soghra ga mora opraviti v nemščini. Film vzpostavlja dvojnost, ki je v časovni vrzeli vstopila v nemški prostor.

Večina filma protagonistko prikazuje v njeni kuhinji – prostoru, ki je najpogosteje spolno zaznamovan. Lahko bi rekli, da je Obzornik 80 kulinarični film. Kuho opravljata le ženski protagonistki Metka in Soghra, v Metkinih spominih pa tudi njena mama, ki je jugoslovanski družini ob vsakoletnem odhodu s počitnic v domovini pripravila pohane zrezke. Kuhinja je ženski prostor, v katerem je prikrito opravljeno nevidno in neplačano gospodinjsko delo, ki presega meje zgolj ene kulture. Prav delo za kuhinjskim pultom je tisti motiv, ki se je v zgodnji feministični filmski in video umetnosti pričel pojavljati kot kritika ženskega gospodinjskega dela. S prikazom in razkrivanjem nevidnega je prišlo do obrata na polju vizualnega – prej očem nedostopno je vstopilo v javni prostor. Nika Autor v svojih projektih izpostavlja nevidno, večinoma pa se osredotoča na temo migracij. Avtorica z javnim prikazovanjem zgodb ljudi, ki bi sicer ostali v senci družbe, njihove zgodbe pa spregledane, v tokratnem Obzorniku svojo stalno temo migracij združi z nevidnim ženskim delom.

Zgodnja primera tovrstnega prikaza neplačanega dela v kuhinji, ki nam ob ogledu Obzornika 80 prideta na pamet, sta gotovo film Jeanne Dielman režiserke Chantal Akerman in video Marthe Rosler Semiotika kuhinje. Oba sta nastala leta 1975; vsak na svoj način osvetljuje neplačano gospodinjsko delo, oba sta bila močno odmevna v sferi feministične umetnosti. Prvi se s fiksnim kadrom, osredotočenim na gospodinjo, osredinja na rutinskost prikritega gospodinjskega dela, v drugem pa avtorica z gestami prikaže uporabo kuhinjskih pripomočkov in v abecednem redu izreka njihova imena. Oba primera izpostavljata rutinsko delo gospodinje in prikazujeta žensko v kuhinji – njenem naravnem habitatu. V Obzorniku 80 Metka kuha z veliko mero ljubezni, vendar se zaveda, da s tem opravlja rutino, ki je potrebna za vzdrževanje gospodinjstva. Protagonistki kamera sledi ob rutinskih opravilih obiska trgovine, obešanja perila, priprave obrokov in peciva. S tem osvetli plat življenja ženske, ki je sicer postavljeno v ozadje, Metka pa tudi naravnost pove, da ne bi smelo biti tako. Delo gospodinje v kuhinji bi moralo postati vidno, kar tako avtorica kot protagonistka poskušata vzpostaviti prav z Obzornikom. Stična točka vsakdanjih opravil je kuhinja in tudi večina kadrov je posnetih v domači kuhinji Metke, prostoru izmenjave gospodinjskih nasvetov, modrosti, kako prenašati svojega moža, receptov in kultur.

Prav zato je kuhinja tudi središče izmenjave nasvetov med starejšo in mlajšo priseljenko, med Metko in Soghro. Če je žensko delo nevidno, še ne pomeni, da produkt dela, pri katerem pride do menjave kultur, ni. Z Metkinimi besedami je nemška kuha postala zanimive šele ob prihodu priseljencev, med katerimi je bila tudi sama. Meni, da so bile nemške jedi pred tem dolgočasne in da so šele z dodatki pridobile nekaj zanimivega. V Odenwaldu so znani po svojem kochkäse, jedi iz sira, smetane in masla. Že s prvim navalom priseljencev v šestdesetih se je ta pojavil v nadgrajeni različici – kochkäse mit musik. Ta ima z dodatkom kumine in čebule pridih novih priseljencev, štajerska različica pa vključuje še bučno olje. Prav ta muzika je tisto, kar so priseljenke nekoč že prinesle. Prepričanje, da je izmenjava kultur tista, ki lahko nove in stare prebivalce države oplemeniti, je v filmu močno prisotno. Metka devet receptov kot žensko izročilo predaja režiserki, svoji nečakinji, kuharsko modrost pa predaja tudi Soghri, svoji afganistanski podnajemnici. Pa ne zgolj nemške, tudi slovensko!

Z Obzornikom smo popeljani po kuharski zgodbi posameznice, ki je odraz mnogih. Metka trdi, da je gastarbajter materialist po naravi, vendar gastarbajter ve, kaj pomeni biti nekdo tuj. Razlika med novo in staro generacijo ljudi, ki prihajajo v deželo obljub, je lega njihove domovine.

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Avtorji: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness