Iz Zidarjinega cekarja: Sophie Mackintosh

Iz Zidarjinega cekarja: Sophie Mackintosh

Recenzija izdelka
10. 7. 2020 - 13.30

Lanska nagrada Man Booker nam še vedno ne da spati. Ne samo, da sta bili izbrani dve zmagovalki — nadaljevanje Dekline zgodbe, roman Testamenti avtorice Margaret Atwood, in večplastni roman o izkušnji ženskosti Girl, Woman, Other avtorice Bernardine Evaristo —, obe se tudi vklapljata v trend pisanja žensk o izkušnji ženskosti. Še več; ta trend najdemo močno zastopan že v širšem krogu nominirancev, kjer najdemo tudi roman Water Cure pisateljice Sophie Mackintosh, o katerem bo tekla beseda v današnjem Kosilu.

Po prvih vrsticah romana se zdi, da ga bo mogoče precej enostavno  opredeliti kot distopijo, pravzaprav kar na liniji Dekline zgodbe. A ko se pripoved zapleta, postane tudi žanrska opredelitev manj jasna. Roman govori o treh sestrah, Grace, Lii in Sky, ki skupaj z materjo in očetom, ki ga kličejo King, torej kralj, živijo odmaknjeno življenje na plaži rajskega otoka, ki je zanje edina neokužena zemlja na svetu. Oče jih vzdržuje z mesečnimi potovanji v zunanji svet. Njihovo zemljišče obdajata divja narava in bodeča žica. Predvsem zaradi slednjega se v bralki oblikuje domneva, da gre za distopijo, obenem pa se ob nadaljnjem branju postavlja vse več vprašanj o svetu onkraj žice. O njem sestre vedo le, kar lahko razberejo iz prepovedi, ki jih postavljata starša: ne dotikaj se mrtvih živali, ne dotikaj se morske vode, ne dotikaj se revij iz prejšnjih časov, ne dotikaj se očeta, ko se vrne iz sveta. Več dekleta ne izvedo, spremljata jih samo spomin na padle ženske z uvelimi lasmi in razpadajočo kožo ter strah pred smrtjo in boleznijo, s katerima jih strašita starša.

Padle ženske so prišlice iz zunanjega sveta. Na posestvo družine prihajajo bolne, da bi ozdravele. Ozdravljenje je ritualni dogodek in spominja na krst: potopitev v vodo, iz katere se mora ženska rešiti sama, s čimer potrdi, da je ozdravljena. Ni jasno, kakšna bolezen jih muči. Njihovi skupni simptomi so: izpadanje las, kašljanje krvi, letargičnost in pripovedi o nasilju, ki ga nad njimi izvajajo moški. Ti so za sestre skorajda mitična bitja, saj  - razen z očetom - nimajo stikov z njimi. Zgodbe padlih žensk so hkrati grožnja in svarilo pred tem, kaj se jim lahko zgodi, če bodo prepogumne in bodo poskusile družino zapustiti. Toda bolezni, pred katerimi jih svarita starša, se ne pojavijo, hkrati pa sestre opazujejo nešteto ozdravitev padlih žensk, ki lahko nato zapustijo otok. Ozdravitev in najverjetneje imunost na čudno bolezen sta torej pogoj za odhod z otoka, toda oče sestram zatrjuje, da one zdravila ne potrebujejo, s tem pa jih zaveže k življenju v tej odmaknjeni skupnosti. Na tej točki postane jasno, da je roman v enaki meri prikaz distopične prihodnosti, kot tudi prikaz katere koli ekstremistične skupnosti. Oče ustvarja shizofreno okolje, v katerem sestram preti grožnja bolezni ali pa so morda že zbolele, hkrati pa jim ozdravitev ni dovoljena.

Družina v romanu Water Cure ni varen pristan in toplo zavetje pred domnevno krutim zunanjim svetom, ampak hladen in prazen prostor. Napolnjuje ga tekmovalnost: sestre v rednem žrebu volijo najljubšo osebo. Prva pripovedovalka, srednja sestra Lia, ni nikomur ljuba, zato so do nje še posebej hladni in osorni. Toliko bolj dovzetna in naivna je torej, ko se družini približa skupina moških. James, Llew [lu] in njegov sin Glew [glu] so nekakšni begunci; tudi zanje ni povsem jasno, kdo so in kam se odpravljajo. A z njihovim vstopom v ograjeno družinsko posest in v odsotnosti patriarha se začne mreža družinskih prepovedi rahljati.

Lia se zaplete z Llewom, ki pa se je hitro naveliča, mati izgine in moški pričnejo trditi, da jih je poslal oče, da rešijo sestre izpod njenega jarma. Sestre, ki so jim roditelji natančno odmerjali tudi nasilje, se znajdejo sredi agresivnega vrtinca travmatičnih spominov, umorov in samopoškodovanja. Zgodbo zaključi najstarejša Grace, ki pred vse druge ideje ‒ ostanke starševske vizije prihodnosti ali pa sebične interese moških prišlekov ‒ v ospredje postavi sebe in neodvisno prihodnost svojih sester. V svojem delu pripovedi začne sestre povezovati med seboj in hkrati oddaljevati od drugih vplivov: narativ namreč ne pripada zgolj Grace ali pred tem Lii, temveč vsem trem sestram hkrati, saj govorijo v prvi osebi množine, druga za drugo in hkrati skupaj. Dramaturški lok romana sestavlja razpad tega skupinskega narativa, ki se začne z očetovim izginotjem in se s pobegom čez bodečo žico, ko zopet spregovorijo skupaj, obnovi.

V romanu ostajajo vrzeli,v katerih bi bilo pričakovati jasno artikulacijo feminističnih, religioznih ali futurističnih idej. Pomen dogajanja zato iščemo na simbolni in metaforični ravni: v motivu  biblijske svete družine in krščanskega obredja. Hkrati pa roman artikulira misel, da so sovražnice feminizma pravzaprav ženske same, ker niso sposobne izstopiti iz znanega, preverljivega patriarhalnega sveta. Šele ko se uspejo ločiti od zunanjih vplivov in se povezati, sestre lahko spregovorijo hkrati in pobegnejo. Upor proti znanemu, a krutemu in nepravičnemu svetu je možen samo, če se od njega skupaj ločimo. Toda ta sklep je na praktični ravni pravzaprav poenostavljanje, saj zaradi njega spregledamo širši okvir z dejavniki, ki ohranjajo patriarhalni sistem. Zagotovo je izstop pomemben, ni pa dovolj, kar nam na primer kaže to, da se je treba skoraj vsako leto boriti za reprodukcijske pravice in da se ženske žrtve moškega nasilja še vedno diskreditira z izgovorom, češ, sama si si kriva, kar deloma obsodi tudi roman: tudi v pregovorno najtoplejši celici družinske skupnosti je treba vedno znova izpostavljati takšne anomalije.

Zato je v romanu tudi odmerjenega tako veliko prostora nasilju. Mackintosh ga razume predvsem kot dopuščanje neomejene moči, torej ne-upor. Besedilo je sicer v nazornih opisih nasilja močno in pretresljivo, četudi z iskanjem metafor za njim ne pridemo daleč. Kvečjemu je besedilo samo metafora, iz katere pa ni mogoče zgraditi razumevanja trenutne svetovne situacije niti je ni mogoče predstaviti kot neke individualne ali skupnostne podobe sveta. Ni torej distopična parabola, ki bi nas svarila pred nevarnostmi in zablodami sodobnosti ali prihodnosti, ampak nadčasovni prikaz nasilja v vsem njegovem razponu.

Roman ima velik zagon, izkoristi pa ga le malo, četudi na pravih mestih in ob pravih tematikah. Povrh vsega se sam spodkopava: v podobni meri, kot se sestre brez upora ne morejo rešiti, se na drugi strani, pri bralki, vzpostavlja skepsa, ali upor res zmore razrešiti odnose z drugimi in odnos posameznice s sabo. To pa je navsezadnje lahko tudi vprašanje za protestniška gibanja, ki smo jim priča.

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness