Kar ne znamo in ne zmoremo povedati

Pst, ej ti. Ti, ja. Nekaj ti želimo povedati, nekaj recenzentskega. Letos je izšla nova pesniška zbirka Ane Pepelnik z naslovom to se ne pove. Prejele smo recenzentski izvod in prav bi bilo, da nekaj o tem tudi povemo. Dajmo torej vsaj poskusiti. 

Naslov zbirke na prvo žogo namiguje na nekaj skrivnostnega, recimo na trač. Čeprav trači nikoli niso zares skrivnosti, ampak ne bodimo pikolovski. Itak pa se je Pepelnik z najmanj Eno od variant kako ravnati s skrivnostjo ukvarjala že v prvencu. V zdaj že sedmi pesniški zbirki pa jo zanima predvsem vse, kar je izmuzljivo, vse, česar ni mogoče povedati in česar ni mogoče kar tako ujeti kot na primer metulja na jasi.

tisto o pesmi/ kako se |začne/ če se sploh kdaj/ |konča so verzi, s katerimi bralke vstopimo v zbirko. Če bi malce nasilno ločile posamezne dele zbirke v tri sklope, bi dejale, da Pepelnik v prvem sklopu začrta osnove nadaljevanja. Pokaže nam tisto temeljno nezmožnost poezije, da bi definirala in bila definirana, kajti ob prenosu besed v pesem se vselej izgubi nekaj, kar je obstajalo pred pesmijo. Nekaj morda abstraktnega, česar nemara nihče ne zna opisati. Tako nam ponudi vodilo branja zbirke kot zemljevida razpok: vse, kar se ne pove, je nekje vmes čez prostore / čez stene zvok / čez oblake not |v

Pesmi so pisane v prostem verzu, brez velikih začetnic ali ločil. Namesto slednjih ritem branja usmerjajo besedne inverzije in ponovitve. Pepelnik se v tej zbirki pogosto poslužuje tudi navpičnice, ki jo lahko razumemo kot vejico, kot premor. Ima pa še najmanj eno drugo funkcijo: pogosto med eno in drugo besedo ali verzom ustvari rez, ki mu sledi nekaj beline. S tem ustvari učinek tišine ali grafične praznine, ki je tisti vmesni prostor ali čas, o katerem piše. 

Izmuzljivosti definicij in opisov navkljub jih vselej nekdo postavi, izreče ali zapiše. s tem ko govorim s tabo/ govorim direktno mene/ najprej čez sebe/ da lahko sploh začneva, zapiše Pepelnik in tako pokaže na nujnost drugega ali druge, torej nekoga, ki ni ona, da se lahko kdorkoli od njiju sploh vzpostavi – ko nisi / nisem, pravi. A tudi to ni tako preprosto, kot se morda zdi. Še preden pesnica sploh pride do druge, se mora srečati s sabo če bi mi bila blizu kot sem si blizu/ sama ki si nikoli ne bom zares / blizu. S temi verzi in s tem, kar smo označili kot prvi sklop, ki se loči od naslednjega po krajših skupkih verzov brez naslova, nam je Pepelnik že spodnesla tla pod nogami. Branja ne moremo nadaljevati, ne da bi se še same spustile v kontradikcij in vrzeli poln vrtinec.

Spraševati se o razpokah v navidezno trdnih fikcijah, ki so naša življenja, terja tako od pesnice kot od bralke vsaj nekaj poguma in ranljivosti. Drugače zbirke verjetno ne bi mogli brati. No, nikar se ne bojte, da plovemo proti eksistencialni krizi. Zdaj se v zbirki že premikamo k dobri mešanici metafizičnega z vsakdanjim. 

včas se svet ne svet 

se pa stvar|brez okusa brez vonja

svet ni več svet če ti je sveto da diši

da majo okus stvari| tist svet

ki je svet ki praviš da se na not svet

Namesto negotovosti o vsem okoli nas in preplašenosti, ki ji lahko sledi, so pesmi polne lahkotnega vitalizma. Vse, kar se izgubi od misli do pesmi in kasneje med branjem, ni nekaj, kar bi morali obupano iskati, trkati z glavo ob zid in se prepustiti nestabilnosti. Ravno obratno: v teh razpokah, zdrsih in nedorečenosti je prostor, ki je namenjen nam. Da ga raziskujemo, napolnimo in prevprašujemo dalje. Če imamo srečo in so z nami še druge, je to toliko bolje. Kajti morda se vsaj za hip naše realnosti zložijo tako, da nismo same. Natanko v tem pa obstaja možnost, da združene perspektive ustvarijo še eno – novo. Pa še eno in še eno ...

neki med nama stik med nama

ga sproža vonj dotik

a vmes ko te ni ko me ni ne 

ve a se senci dotikata merita

ljubita kot ti pa jaz ne|za|vedno

spravit v sama sam za vedno 

Kar bralko vleče čez zbirko, je njen napet dramaturški lok, ki ga ustvari s ponazarjanjem vseh por, ki jih ne moremo zapolniti. Vse neizrečenosti ali izmuzljivosti te peljejo dalje, ker so te čisto posrkale. Želiš si s Pepelnik nadaljevati to pot, ki se v resnici ne konča z zadnjo pesmijo, pač pa se vije še dolgo po tem, ko si knjigo že odložila. Zato je toliko bolj moteč padec napetosti v zadnji tretjini zbirke, ko v nekaj pesmih ponovi poante vseh prejšnjih, a jim pri tem ničesar ne doda. Kar bi lahko bil sežetek vseh prejšnjih pesmi, deluje bolj kot repeticija, ki je nismo znale pojasniti. Če so te pesmi umeščene zavoljo tega, da nas malo zbegajo, jim to sigurno uspe. Sicer pa se zdijo odveč. Ko smo knjigo prebrale skoraj do kraja, nam ne nudijo ničesar, kar bi nas spodbudilo, da beremo do konca. 

Ustaviti se na točki padca napetosti pa bi bilo vselej škoda, kajti zadnji verzi zbirke lepo zaokrožijo vse njene poante. 

do tu se pride

lahko da smo se srečali 

|ampak zares

sem bila tam 

ker zdaj sem tu