»Ko se strga prebrana pesem«

Recenzijskega izvoda pesniške zbirke Alarm / Bik Nejca Bahorja nisem zagrabil v roke, ker je Bahor oziroma Biga legendarni špiker Radia Študent in sodelavec, ki je povrhu še prebral moj prvi tekst v radijski eter. Ne. Moji prsti so zalistali med strani zbirke, ki je leta 2023 izšla pri KUD Samosvoj kot prvi naslov v zbirki Jagode, ker sem lačen poezije, ki ne bi bila osebnoizpovedna ali ekspresivna. Lirskih subjektov se mi ne da. Kot pove naslov, je tiskani prvenec Alarm / Bik sestavljen iz dveh sklopov, Alarma in Bika. V tem Bahor nadaljuje dvodelno strukturo svojega leta 2020 izdanega spletnega prvenca Ljubav in Rat [link], v katerem je zbral svoje mladostne pesmi iz let od 2002 do 2008. Namreč kratkoverzni, hitri, udarni, politično-vojni Alarm je bolj Rat. Bik z intimistično erotičnimi tokovi zavesti in impresijami pa je bolj Ljubav. 

Alarm se začne s pesmijo Alarm! Kratki verzi. Enobesedni. Včasih dvobesedni. Ritmično nizanje besed. Včasih povezanih, včasih je preskok iz enega v drug verz oster, dramatičen. Nizajo se vtisi. Pristanek v poanto. Nato naslednja pesem. Ker vsaka beseda zareže v do sedaj postavljen tok in ga malce premakne, nimamo občutka, da gre za lirsko izlivanje predobstoječih čustev. Nasprotno, sam učinek je performativen. Besede se sestavijo v podobe šele sproti, ko so izrečene ali napisane. En verz trči v drugega. Pesem Rebra 6 z rapidnim nizanjem družbeno-političnih referenc na eni in ljubezenske intime na drugi strani ter s hitrimi preskoki med podobami recimo ustvari vtis gledanja nacefranega filmskega traku na fast-forward. 

Drugače kot v klasični izpovedni konstelaciji, pri kateri se zdi, da se poezija kot že izgotovljena celota naenkrat materializira iz brezčasnega netelesnega lirskega subjekta, se pesmi v ciklu Alarm dogajajo v času. Pred nami se levijo iz kož in kokonov, včasih z ostrimi robovi, včasih kakšna tipalka štrli ven. Nizajo se prizori iz vojn, imena političnih figur, ulične podobe, fuk, nežnost. Prosti verz daje temu ritimičnemu izmenjevanju podob potrebno grobost in nepričakovanost. Ni dolgih besednih zvez. Ni stavkov. Slike pribijejo. Pred nas je vrženo to, potem tisto. Nikoli ne vemo, kaj bo sledilo. Včasih nas, glej, glej, preseneti tudi kakšen zvočni stik ali celo rima. Te pesmi niso pisane za pesnika. Te pesmi stalno tipajo po učinku na poslušalce. Zdi se, kot da smo jih zasačili v trenutku nastajanja. V tej procesualnosti pa je tudi avtor le učinek poezije, ki iz prvoosebnega izjavljanja oblikuje nekakšen gledališki karakter, ki pred nami performira pesmi. 

V toku perfomiranja pa vedno vse ne rata. Včasih v asociativnem preskoku iz ene podobe v drugo bralci zamudimo naslednji vlak in izgubljeni obstojimo na peronu. Včasih nas kakšna pesem preveč vodi za roko. Predvsem kadar se iz ritmičnega drvenja besed in podob želi zaključiti v perfektno poanto, ki spodkoplje prej vzpostavljen vajb pesmi. A vendar, ravno to, da kdaj kakšna pesem ne rata povsem, da je groba, nespeglana, daje celotni zbirki vajb ostrine in živosti. Nemara bi kdo rekel, da je ta pankerski, a mi bi rekli – modernistični. 

Namreč slike politike in vojne v Alarmu pravzaprav niso slike ne politike ne vojne. Ne gre za direktno izkušnjo. Ne gre za angažiranost. Prej ta pojmovna plast spominja na naslove v dnevnem časopisju. Na pogovore na kavi ob čiku. Prva in druga svetovna vojna. Socializem. Župnik. Popkulturna referenca. Igranje taroka z Johnom Waynom. Ko tako zasnovanemu družbenemu materialu dodamo še momente intimnosti in postavimo vse skupaj v kratke odrezave verze, ta mešanica pravzaprav učinkuje dokaj znano. Še posebno v pesmi Razglednica Evrope: »padel je Rim / Grenoble / s svojo strgano mrežo / groza – / noge mi smrdijo / boli me kurac«. Zdi se, kot da smo v posodobljenem kozmosu Integralov Srečka Kosovela. Z več zajebancije, z urbanim kulturnim miljejem, a tudi s pridihom modernizma in avantgard. 

Med listanjem po knjigi naprej se pesmi v Alarmu počasi umirjajo. Enobesedne verze zamenjajo večbesedni. Pesmi postajajo manj performativne in dramatične, namesto tega glavno vlogo prevzemajo podobe, ki jih Bahor preliva in meša med sabo. Ta pristop je še poudarjen v drugem ciklu zbirke – Bik –, ki je od Alarma za slabo polovico krajši. Iz drvenja in parol Alarma vstopimo v podobe čutnega vsakdanjega sveta in čutno vsakdanje intime. V počasnejšem ritmu pesmi asociativni preskoki v materialu ne delujejo več dramatično, pač pa igrivo. In kot smo lahko slišali lani v oddaji Literarni incest, Alarm deluje bolje, kadar je prebran na glas, za Bika pa si je fajn vzeti čas in ga prebrati v tišini. 

V Biku si lahko končno razjasnimo, kaj je s prej omenjenimi vplivi modernizma in Kosovela. Te bi iskali predvsem v samonanašalnih postopkih, torej v umetniških strategijah, razvitih v 20. stoletju kot upor strategijam ekspresije in mimetičnega realizma. Kot opisuje srbski umetnostni teoretik Miško Šuvaković, je za samonanašalnost zgodovinske avantgarde prve polovice 20. stoletja tipično nanašanje na nek izvenumetniški proces, ki ga avtor ne nadzoruje, recimo tok zavesti. Pri Bahorju je to zaznati ravno v asociativnem toku podob, ki se veje čez celotno zbirko in v katerega vstopa tudi avtorjevo nezavedno ali ne-povsem-zavedno. Samo nizanje slik, njihovo zaporedje, hitrost menjanja kardov, vse to pred bralce postavlja asociativne vrzeli, v katerih deloma slutimo avtorjev asociativni tok, deloma sami vzpostavljamo svojega. 

Po drugi strani Bahor ni absorbiran v svoj proces kot historični avantgardisti, pač pa posveča pozornost tudi učinku na publiko. S tem se deloma približa procesualnim in performativnim pristopom 60-ih let prejšnjega stoletja, pri katerih umetniški proces ni nekaj, kar se zgodi pred umetniškim delom, pač pa je umetniško delo. Metoda Alarma / Bika se kaže kot tok besed, slik in vtisov, ki vzgibajo tako navznoter kot navzven – torej posegajo tako v avtorjevo ne povsem zavestno vodenje asociativnega toka kot tudi v naše surfanje po njem. V vse to pa vstopajo: vsakdanji svet, izkušnje, družbene reference, pop kultura in tako naprej. Prej omenjeni grobi robovi so torej sledi samega procesa, ki izhaja iz gnetenja in pacanja asociativno-slikovno-besednega materiala. Še najbolj učinkovito je to v zadnji pesmi zbirke, Mokro, v kateri se spojita podobi ljubezenskega akta in vijuganja avtobusa. 

Pesniška zbirka je zanimiva ravno v tem, da se upira nekaterim sodobnim in sodobno-tradicionalističnim pristopom v poeziji. Da ni osebnoizpovedna in ekspresivna, četudi je v njej očitno tudi osebni material. Kljub vsej svoji uličnosti in zajebanskosti Alarm / Bik ni nikoli ciničen do lastnega procesa in se ne gre intelektualnega drkanja. Niti se ne gre čustvenega drkanja. Draž zbrike je ravno v tem, da se vrže z glavo naprej v lastni proces in da se ga gre zares. Tako nastanejo vse te vrzeli, ostri robovi, zamazan vajb, nedorečeno in tisto, kar nikoli ne more biti dorečeno, kar je vse razlog, da spet zagrabim za zbirko in zalistam med strani. 

 

***

Foto –Oleami