O Pesmih

O Pesmih

Recenzija izdelka
5. 6. 2015 - 13.00

Pri KUD-u Franceta Prešerna Trnovo je po pesniškem prvencu Muanisa Sinanovića izšla še njegova druga knjižica pesmi, kratko, jedrnato in precej nakulirano naslovljena – Pesmi. Nepretenciozen naslov slej ko prej, kot se spodobi, nakazuje na edino važno pretenzijo – poezijo, hkrati pa je v hecni, nekoliko ironični opoziciji s prvencem. Mimogrede mi še pada na misel, da takšno dandanes neprepogosto naslavljanje poeziji niti ni tuje, posebej slovenski, če samo spomnimo na sam vzhod naših uknjiženih pesmi. Tako je, Pesmi za pokušino ter Poezije.

Zdaj, ko smo v nasprotju z duhom naslova - moramo pač malo drezati in špikati - le temu posvetili vse preveč pozornosti, se lahko lotimo branja. Pravim, knjižica, čisto kvantitativno, šestinšestdeset strani znese, od tega je pesmi za dobrih petinštirideset. A čas je relativen, nas učijo, relativna pa je tudi debelina knjig. Ano Karenino na primer malone požreš v par hlastnih goltljajih, medtem ko precej shujšano tanjši Proces melješ in melješ in melješ in ga ne zmelješ. Nekaj podobnega velja tudi za naše Pesmi.

Kakor vse skupaj, tudi vsaka pesem posebej ni predolga. A kontra tej čisto fizični razsežnosti se verzi zalezujejo, zalizujejo drug v drugega, mesijo po lastnem drobovju in njihovi pomeni ali raje nad- ali še raje subpomeni oziroma kar pomenske sprepletene sence se vlečejo in vlačijo v nelagoden nedogled. Tudi čisto kratka kitica kar traja, traja, traja. Oziroma, kot bi se ne nehala.

vozel v žili se bo lansiral v kozmos.

čistoto v žili bo vedno znova prelila kri.

glavo imaš visoko v zraku.

 

Kar vse bi se komu z enim finim čutom za pravo mero ter dober okus kaj kmalu zazdelo nekam preveč namlasketano vkup, stkano v nelepo prejo, se pravi vsepovprek raztrgano in razparano. Še dobro torej, da sam ne sodim med te dobre ljudi dobrega okusa, edini pravi umetniški postopek napram pravi meri pa smatram zgolj v tem, da se ji izneveri. Jebeš zglancano prepucanost. Le stežka sem se prebrodil skoz te krog bralca zajedavske verze, kljub temu, oziroma ne, prav zaradi tega pa ne morem drugega kot tej mali bukvici biti naklonjen. Branje naj bo težko ali pa ni branje, ne zares.

Kot sicer v teh obpesniških tekstih se tudi tukaj ne bom spuščal v interpretativnost, niti za kaj takega nimam placa. Prosti verzi so pisani v precej izpiljeni šalamuvščini, a za razliko od Šalamunovih mitraljezov njihove odpiljene asociacijske veze in zveze, zavezane nepovezljivosti, ne eksplodirajo same v sebi same zase, temveč kakor bi skozinskoz preludirale na ... Ha, kaj. Na nekaj drugega. Temnega. Nalamljanega. Kar je na jeziku treba okušati z vsakokratnim branjem.

Zakaj so na vas sfrcljali grive sholastikov!?

Zakaj se vse obzorje gleda kot skozi zavese.

Zakaj se vse obzorja, pesniki.

Tu, med zavesami ...

 

Vmes med tem najbolj reprezentativnim melosom tu pa tam butne ven nekaka šaljivost oziroma, bom malo žleht rekel, poskusi humorja, ki napram glavnemu duhu knjige pojejo nekoliko razglašeno, ampak jih preostala težaškost hitro materinsko zaobjame ter prekrije s svojo potemnelo perutjo. Slej ko prej se oglasijo Psihotipije, zapisane z edigsom,

potem grem v odhod,

ki se ne konča z zanko okoli tilnika,

ampak se vedno znova začne z nitjo okoli

jamice v vratu.

Skratka, bolj tuhtam o teh pesmih, bolj me silijo k vnovičnem branju.

 

Ob Pesmih je poleg pesmi treba omeniti še nekaj, in sicer spremno besedo Andreja Tomažina. Nenazadnje slednja zavzema dobro tretjino knjižice, knjiga pa je pač celota lastne vsebine. Gre za izrazito ambiciozen tekst, ki se obenem skromno zaveda lastnih mej. Loti se namreč samega fenomena spremnih tekstov, posebno tistih spremljajočih poezij, ter njihovih smislov oziroma nesmislov. Analitično si začrta lastno obzorje ter teoretično podkovano in z resnostjo, ki je človek od spremnih besed ponavadi ne pričakuje, razpreda po svojem ob kartografijo Muanisove poezije naslonjenem kozmosu.

Tudi te spremne besede ne bom podrobno očrtoval, le opozoril na neko po mojem važno, morda najvažnejšo razsežnost naših Pesmi. Takole Andrej v neki fusnoti citira Zagoričnika: »Odsotnost mišljenja (o poeziji) pomeni zmeraj občuten padec poezije ali v skrajnem primeru celo njen umik iz javnega kult(ur)nega življenja.« Siceršnjim spremnim besedam namreč očita ravno to, nemišljenje oziroma iracionalni blebet. V tem smislu so Pesmi Muanisa Sinanovića svojevrsten miselno pesniški diptih, delo pravzaprav dveh avtorjev, pesnika Muanisa in misleca Andreja. Praktičen, knjižni poskus vrnitve mišljenja o poeziji. In s tem njen dvig.

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Zanima me s čim se je Muanis zameril avtorju, da si zasluži tako neartikulirano, okorno kritiko?

Spoštovani,

mislim, da ni nikakršnega zamere, in da je Zorčev tekst nadpovprečno artikuliran, predvsem pa luciden; dobro bere avtorske intence znotraj pesniških postopkov in glede na kompozicijo ter nekatere aranžerske detajle knjige kot take.

Tega ne pišem, ker te intence vrednoti pozitivno; vrednotenje je tu sekundarnega pomena. Mislim, da si takšnih kritik, pri katerih so kritiki dovolj kompetentni (nimam nič proti tistim, ki pač niso), da znajo priti avtorju na sled, pisci lahko le želimo, ne glede, če je vrednotenje v zadnji fazi naklonjeno ali nenaklonjeno: le takšne so namreč koristne piscu pri izpopolnjevanju in samovrednotenju. Govorim torej o neki koherentni in izdelani epistemološki poziciji, ki pa žal lahko hitro izpade kontraintuitivna, saj smo takšnih pozicij večinoma nevajeni.

Lep večer,
MS

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness