Pazi, kod stopaš

Recenzija izdelka
21. 9. 2020 - 13.30

Vedno je treba držati varno razdaljo, vsaj meter in pol, pravijo. V opomin so nam številni napisi na podu, drevesih in štangah; kjerkoli že naj bi se utegnile zbirati večje skupine ljudi. Navdani s tovrstnim izkustvom smo v roke vzeli romaneskni prvenec predstavnice mlajše generacije sodobne argentinske književnosti, Samante Schweblin, ki je v slovenskem prevodu Sare Sirk pod naslovom Varna razdalja izšel pri Založbi Litera. Kar aktualen naslov, bi si lahko mislili. In vsaj v nekaterih ozirih bi si mislili pravilno. Pa vendar je na tem mestu vredno omeniti, da je bilo delo v izvirnem, španskem jeziku izdano že leta 2014, dočim je slovenska različica luč sveta ugledala lani. Aktualnost slovenskega prevoda potemtakem velja iskati onstran izkustva trenutne epidemije. V spomin si moramo priklicati lansko poletje, ko so svetovno javnost pretresali obsežni požari v amazonskem pragozdu. Še toliko bolj so odmevale novice, da je plamene zanetila človeška lakomnost po obdelovalni zemlji, ki naj bi potešila apetite po cenenih kmetijskih pridelkih Latinske Amerike.

Odlomek iz romana Amande Schweblin, La Distancia de Rescate
 / 5. 5. 2019
Roman se sicer s kataklizmami te vrste ne ukvarja, raje se drži vsakdana in tegob ljudi iz provincialne Južne Amerike, ki jih povzroča pretirano gnojenje s toksičnimi pesticidi. Zgodbo nam avtorica odstira vzdolž dialoga med mlajšo gospo Amando in misterioznim dečkom Davidom, ki deluje bržkone srhljivo, še najbolj takrat, ko svojo mamo Carlo kliče kar poimensko. Poleg tega pa ponoči za hišo pokopava mrtve živali. Dogodkom sicer sledimo s perspektive Amande, ki je skupaj s svojo hčerko Nino prišla na podeželski oddih, nato pa je idilo na lepem prekinila nepojasnjena nezgoda. Amanda močno oslepljena in šibka na bolniški postelji podoživlja spomine in išče vir bridkega bolestnega stanja. Ob kronološkem popotovanju ji dela družbo srhljivi David, vodnik po njeni zavesti:

»Temno je in slabo vidim. Posteljnina je groba, mečka se pod mojim telesom. Ne morem se premakniti.«

»Zaradi črvov. Potrpežljiva morava biti in počakati. In medtem ko čakava, morava najti točno tisti trenutek, ko se pojavijo črvi.«

»Zakaj?«

»Ker je pomemben, zelo pomemben za vse«.

Črvi so, se izkaže, nekakšna otroška prispodoba za toksine in odraz splošnejših ekoloških problemov, ki že leta pestijo majhno vasico. Med hitro odvijajočo se potjo skozi Amandino zavest odkrivamo trupla živali, iznakažene otroke in cenene konzerve nenaravno velikega graha. Ob vasi so posejana številna polja soje, iz katerih se vije sumljiv vonj; ob njih pa moški s tovornjaka z orokavičenimi rokami razlagajo sode z neznano vsebino. Prav s to snovjo se je nekaj let pred pričetkom zgodbe zastrupil že David, ki ga je njegova mati raje kot na urgenco odpeljala na zdravljenje k lokalni vračarici. Slednja je edino rešitev videla v presaditvi duše. Tako nikoli zares ne izvemo, ali je David sploh še resničen ali pa je zgolj plod halucinacij.

V zgodbi je posebna pozornost odmerjena motivu skrbne matere in konceptu varne razdalje, iz katerega novela navsezadnje tudi črpa svoj naslov: »V isti sapi recimo računam, koliko časa bi porabila, da bi planila iz avta in prišla do Nine, če bi ona nenadoma stekla k bazenu in padla vanj. Temu pravim »varna razdalja«, tako pravim tej spremenljivi razdalji, ki me loči od hčerke, in si jo preračunavam vsaj pol dneva, čeprav vedno znova tvegam več, kot bi smela«, pojasni Amanda. Takšen model avtorica vstavi v kontekst nenehno preteče ekološke nevarnosti, ki je s svojim podtalnim delovanjem novonastali družbeni izziv.

V Amandi je utelešena naivnost meščanskega življa, ki v podeželju vidi neokrnjeno divjino in možnost romantičnega in brezskrbnega oddiha. Zaslepljeni in naivni se zdijo provincialni prebivalci, ki namigov o zastrupljenosti okolja nikoli zares ne uspejo povezati v celoto. V tem kontekstu se avtorica ne trudi zarisati širše slike problemov - raje ostaja zvesta svojemu prikazu izkustev posameznikov, ki občutijo zgolj fragmentarne simptome ekološkega stanja, popolna slepota za izvor nevarnosti pa vendarle deluje nekoliko neprepričljivo. Delo sicer ponuja še dodaten motiv, ki se izrazi v neuspešnosti tradicionalnih praks pri bojevanju s sodobnimi ekološkimi problemi. Glavni potek zgodbe povezuje prav motiv šamanskega potovanja zavesti ali morda celo duševnega sveta - kdo bi vedel - v katerem glavna popotnica povsem neuspešno išče odgovor na svoje vprašanje. Podobno brezploden je tudi tradicionalni koncept varne razdalje, ki so ga matere v noveli podedovale od svojih predhodnic. »Moja babica je to dala vedeti moji mami vse njeno otroštvo, moja mama je to dala vedeti meni vse moje otroštvo, zdaj pa sem na vrsti jaz, da poskrbim za Nino.«

Delo prežemata vsesplošni pesimizem in nezmožnost dosega zadovoljive varnosti. Vse rešitve, ki se jih poslužujejo akterji v zgodbi, bi lahko v najboljšem primeru opisali kot jalovo simptomatsko zdravljenje. Kot si smemo misliti, bi bila edina uspešna zaščita aktivna sprememba stanja, katere uresničitev pa je sprva pogojena z identifikacijo ekološkega problema, ki v noveli ostaja nedosežena. Avtorica skuša bralca čustveno vpeljati v ekološko tematiko prek podrobnega vpogleda v mentalno stanje materinstva, kar pa ji ne uspe najbolje, če se človek ne poistoveti povsem z njeno predstavitvijo vloge. Nenehno paranoično sledenje otrokom in precizno kartografiranje teritorija, po katerem se ti gonijo, se ob boku nerazrešljivi okoljski katastrofi bolj kot klic k rešitvi grozljivosti ekološkega stanja bere kot reklama za kondome in glas proti nadaljevanju človeške vrste. 

 

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness