Prerazporeditve

Prerazporeditve

Recenzija izdelka
10. 4. 2017 - 13.00

Po tretji pesniški knjigi Dejana Kobana je mogoče reči, da gre za pesnika, ki ga je zanimivo brati že zato, ker vsaka knjiga prinaša nekaj novega. Če so Razporeditve v primerjavi s prvencem prinesle nek nov, singularen pesniški jezik, torej spremembo v formi, lahko rečemo, da Frekvence votlih prostorov pomenijo spremembo v občutju. Izognimo se vljudnostni, sicer pa dokaj neuporabni sintagmi »lirski subjekt« in jo zamenjajmo za Kobana samega. Ne nujno za Kobana pesnika kot za Kobana subjekta, ki interpretira neko stanje in dobljeni material predeluje v pesmi, kjer ga prestreza nesubjektivna mašina pesniškega jezika, v preteklosti vzpostavljena od njega samega. Torej, skozi te pesmi lahko vidimo subjekta, ki stvari doživlja drugače kot tisti v Razporeditvah.

V Razporeditvah smo lahko našli nek “gozd, ki diha”, subjekt se je s poezijo in v poeziji tepel, performiral, kritika je pomenila akcijo. V Frekvencah prej pomeni komentar, brez negativne konotacije. Naslov, Frekvence votlih prostorov, ustrezno oriše občutje: komentarji se prekladajo in vibrirajo v votlem prostoru. Subjekt Koban piše, kot da je izrinjen iz skupine, svojega plemena in atomiziran. Ne sooblikuje sveta, temveč se zgolj poskuša upreti njegovemu prevelikemu vplivu. V tem oziru lahko morda ironično beremo prvo osebo množine, ki se pretaka po celi zbirki. Če je ta v večini sodobne slovenske poezije neironična in prispeva k performiranju melanholičnega kroga, v Frekvencah služi ravno izstopu v singularno melanholijo. Množica je votla, spektralna.

Pesmi se razbijajo na fragmente, dovolj majhne, da lahko uidejo prešitemu svetu, da se splazijo med njegovimi šivi in teksturo. Podobe so na prvi pogled goste. A posamezna pesem kot celota, razbita na veliko število fragmentov, ponudi drugačno interpretacijo. Fragment je zgoščen zato, da se lažje prebije skozi teksturo, na drugi strani pa ga srečajo drugi fragmenti, s katerimi se skozi svoja pomenska jedra združuje. Nad osnovno teksturo tkiva realnosti tvorijo neko alternativno tkivo. Vendar, kot pravimo, ne gre za iskanje nazorske ali politične alternative, temveč za trolanje stanja, skozi katerega se plazijo. To je stanje, v katerem je vse “drugače” kot v preteklosti, v kateri se je Koban bolje znašel: ljudje, njihovi odnosi, so šli skozi transformacijo. Družbeni odnosi so pospešeni in privedeni do skoraj distopične odtujenosti.

Pesmim, sestavljenim iz fragmentov, lahko sopostavimo nefragmentirane pesmi bolj standardne forme. Zamislimo si jih lahko kot šivanko, na katero so napete fragmentarne niti. Omogočajo nam orientacijo glede preostanka zbirke. Nastopajo v bolj narativnem tonu, njihovi verzi pa so kot pri ostalih pesmih kratki, pogosto tudi enobesedni. Predstavljajo nekakšen prag za vstop v zbirko. Ko enkrat vzpostavimo svoje koordinate, jo je zanimivo brati hitro, stran za stranjo, iz pesmi v pesem, podobno kot to počne tudi Koban na predstavitvah. Na ta način se fragmenti pretakajo, dobimo lahko kalejdoskopski vpogled.

V pesmih se vendarle še vedno tu in tam pojavi surova jeza, kakršno pogosto srečamo v Razporeditvah, vendar je tokrat usmerjena navznoter. Tvori vozle intenzitete, kjer se meja med gosto podobo in “primordialnim” čustvom zabrisuje; izraz postane bolj surov, kar bi morda kakšen konzervativec označil za stilsko manj posrečena mesta. Ker sami sovražimo stil in konzervativnost, pa bomo rekli predvsem, da so to mesta, ki zbirki ponujajo še eno dimenzijo, zarezujejo vanjo necelost in ji s tem dajejo dodatno kompleksnost.

Od tod lahko izpeljemo splošno značilnost Kobanove poezije: prečijo jo namreč raznosmerni vektorji. Če je mogoče utemeljevati, da vsaka zbirka predstavlja poseben moment, da se med njimi dogajajo gladki prehodi, da se tkivo Kobanovega opusa brez težav šiva, pa nam omenjeni vozli preprečujejo prehitro sodbo. Vozli so namreč črne luknje, skozi katere lahko vstopimo v pesmi iz preteklosti in prihodnosti. Ravno v tem pa se kaže posebna koherentnost Kobanove poezije: v neprestanem razvoju in v prevezovanju, zgoščevanju, intenziviranju vsake posamezne pesmi obenem. Prepričani smo, da bi bilo mogoče tovrstne pesmi povezovalke objaviti v eni posebni zbirki in rezultat ne bi deloval neintuitivno.

Treba je izpostaviti še eno značilnost. Videti je, da je vez med zasebnim in javnim v teh pesmih organska, da se ne izgubljajo v egomaniji, ki želi okupirati cel svet, kot je to pogosto v sodobni slovenski poeziji. S tem tudi imaginarij ne blodi po širjavah in daljavah, temveč je ohranjen fokus, ki ga zadržuje unikaten pesniški izraz. Morda je to posledica dejstva, da so te pesmi neprestano v interakciji z drugimi, iz različnih sfer, da se križajo z različnimi poetikami na raznoraznih eventih, da so udeležene v procesu nastajanja poezije od spodaj navzgor in ne obratno.

Frekvence votlih prostorov so knjiga, ki je, gledano retroaktivno, na svoj način logična naslednica Kobanove prejšnje, ki znova prinaša nekaj novega. Podobno kot pri recenziji Razporeditev lahko tudi tokrat rečemo, da bomo z velikim zanimanjem pričakovali naslednjo. Gre namreč za to, da te knjige zahtevajo resno branje, da jih ni mogoče predvideti, da jih lahko v toku knjig osmislimo šele za nazaj. 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.