Tanatosova simfonija med nebom in zemljo

Roman Povračilo nemškega pisatelja Gerta Lediga, ki je letos v prevodu Marka Košana izšel pri Beletrini, je fragmentarna pripoved o enournem zračnem napadu na neimenovano nemško mesto za časa 2. svetovne vojne. V njej so brez esteticizma, moraliziranja in vsakršne sentimentalnosti v slogu poročila podani zadnji trenutki naključnih ljudi, ujetih med točo ameriških, z maščevanjem odišavljenih bomb in vse bolj »jadne« rafale nemških protiletalskih topov, za katerimi sedijo dobesedno in metaforično posrani ter skoraj povsem deški ostanki »Wehrmachta«. Eksplozije, prasketanje ognja, agonalni klici na pomoč in tišina bombnih zaklonišč so le nekatere od čutnih predstav, ki bralca spremljajo od prve do zadnje strani knjige. 

Prizori, med katerimi preskakuje vsevedni in v opisih neprizanesljivi pripovedovalec, dosegajo apokaliptično grozljivost. Dekle, ki je posiljeno pod ruševinami. Strmoglavljen in do fundamenta polomljen ameriški narednik. Pijansko pravičništvo mlečnozobih slinavcev z orožjem v roki. Izprijena prepričanja in ravnanja Mengelejevega stanovskega kolega. Sanje ruskega ujetnika o suhem kruhu. Impotenca ukazov enorokega nemškega poročnika, ki povija razčefukana telesa svojih vojakov. Duhovnik, ki pred neizogibno smrtjo z otroško naivnostjo veruje, da se mu bo prikazal bog ali da bo po smrti posvečen. V takšen bazen poslednjih trenutkov nas vrže za časa življenja spregledan nemški pisatelj. Bazen tekočega betona, ki te počasi cvre in utaplja hkrati.

»Spomnil se je križa. Zgoreti je hotel s križem v roki. Svetniki umirajo po predpisih. (...) Duhovnik je prisluhnil ognju. Slišal je pokanje lesa. In nič drugega. Znova je skušal zavpiti. Tokrat iz strahu in zgolj zato, da bi pomiril samega sebe. Nekoč je upal, da mu ne bo treba umreti tako sam. Tako je kričal, da so se mu na čelu napele žile. Preostalo mu je štirikrat po šestdeset sekund. Postavil je rekord v kričanju. Preden je zgorel.«

Kontrastno grozljivosti dogodkov je navajanje kratkih biografij na začetku vsakega poglavja, ki nezanemarljivo doprinašajo k zaokroženosti posameznih usod. Nekoga v sekundi raztrančirajo šrapneli, stran ali dve kasneje pa beremo njegovo ali njeno biografijo, ki po besnenju simfonije smrti deluje kot melodičen iztek v obliki predsmrtne projekcije življenja in njegovih finalnih, z barbarstvom napolnjenih relikvij. Neobremenjena dejstvenost biografij, njihova svojevrstna preproščina, odstopa od kaosa vojne in ga - ob hitrem tempu branja - poudarja. Ponavljajoči se žvižgi bomb, pokanje topov v odgovor, sikanje strojnic lovcev, sirene, ki jih niti nima smisla ugašati, do infinitezimalnosti zabrisujejo meje začetka in konca Tanatosove simfonije. Po naravi celovite biografije, z rojstvom in smrtjo, so tako modeli reda in zaporedja, nekakšnega smisla, po katerem ne hrepenijo zgolj ljudje v romanu, temveč tudi dovzetni bralec. Mestoma so biografije preklane s skoraj spovednimi navedbami zloveščih dejanj, kratko in jedrnato, kot da gre za običajne parte partiture biti in ne-biti, v smislu “kakšen kurac vse je lahko življenje”.  

»Jaz, Alfred Rainer (...) sem se v tem mestu rodil 9. marca 1871. (...) Umrl sem 2. julija 1944 popoldne, med eno in drugo uro. Moja smrt je bila slej ko prej nesmiselna. Nikomur ni škodila in nikomur koristila, a se glede tega ne pritožujem.«

»Jaz, Heinrich Wieninger, poročnik protiletalskega oddelka, (...) sem izučen kuhar (...). Ko sem bil star sedemnajst let, sem z desno roko rezal čebulo. Ko mi je bilo dvajset let, sem z desno roko božal dekletova gola ramena. Pred tremi leti sem z isto roko nekemu mrliču odrezal noge. (...) Dve leti kasneje sem si hlače oblačil s pomočjo roke iz papirmašeja.«

Kljub temu da Ledig piše brez moraliziranja, njegovo delo ni brez etične dimenzije. Glede na to, da se je povojna Adenauerjeva Zahodna Nemčija, pod patronatom zahodnih velesil, iz očitnih razlogov nacistične polpreteklosti znašla v intelektualno nezavidljivem položaju, ni presenetljivo, da je bilo Povračilo po izidu leta 1956 skoraj povsem spregledano. Prvenstveno so ga zavračale in ignorirale prav generacije, o katerih roman govori. Radikalnost tematike, ki je pogosto navedena kot glavni razlog za nesprejetje tega dela, je v sebi večplastna. Ni vezana izključno na tematizirani masaker, ampak prav tako na način pripovedovanja. Mnogi so Ledigu očitali pretirano poenostavljanje dogodkov in neokusnost ter ostudnost opisov nasilja in smrti. Distopične in do kraja zafukane predstave o na vrat na nos odlikovanih nemških vojakih in shizofreni nacionalsocialistični mit o junaški poslednji bitki na eni strani ter konkretni zaton oziroma »Untergang« rajha na drugi so skupaj tvorili odbijajočo sfero resnice, negacija katere si je Zahodna Nemčija želela biti. Prevladovalo je mnenje, kot zapiše zgodovinar in avtor spremne besede Igor Grdina, da poskuša Ledig v brutalistično jasnem jeziku razširjati določeno razumevanje vojne. 

Plast radikalnosti se je držala tudi emblematičnega naslova, ki zaudarja po moralnem upravičenju tistih, ki so bombardirali, in ki ga povojni zeitgeist ni zmogel absorbirati. Beseda 'povračilo', ali nemško »Vergeltung«, se v delu pojavi zgolj dvakrat, na začetku in koncu, kar priča o avtorjevem odporu ali vsaj previdnosti pri uporabi tega izraza. V tem kontekstu se ni odveč, kot pravi Grdina, spomniti besed Thomasa Manna, ki je rojakom že med vojno dejal, da so padajoče bombe le posledica in praktični dokaz, da se pot konfrontacije s svetom in prevzetne misli o lastni superiornosti lahko končajo izključno s katastrofo.

»Napredek je uničil preteklost in prihodnost. (...) Ob koncu te ure je bilo pogrešanih tristo ljudi. Dvanajst so jih našli. (...) Ena ura je zadoščala za triumf groze. Kasneje so hoteli nekateri pozabiti. Drugi niso hoteli vedeti. Baje niso mogli drugače. Po sedemdeseti minuti se je bombardiranje nadaljevalo. Povračilo je opravljalo svoje delo. Ni ga bilo mogoče zaustaviti. Poslednja sodba pa to zagotovo ni bila.«

Po štiridesetih letih je bilo Povračilo, po zaslugi pisatelja Maxa Sebalda, izkopano iz naftalina pozabe. Z današnje perspektive je težko presoditi, ali so bili očitki Ledigovih sodobnikov enoznačno upravičeni ali ne. Gotovo, tako za takratni kot za današnji čas, pa je naslednje: v ospredju romana stoji spomin na žrtve in spomin na barbarstvo vojne kot take. Ledigova prizma posamičnega brez poetičnosti in z natančnostjo raporta uspešno govori o splošnem. Ne brani in ne napada, temveč poudarja iz vsake vojne nujno abstrahirane etične sklepe, ki ne bi smeli imeti zgolj temporalne veljavnosti. Sebaldova sodba o Povračilu je zgovorna: o njegovi kvaliteti je težko kaj reči, vendar je še težje zanikati njegovo pomembnost. Ledig ni bil niti general po bitki niti apologet ali moralist, temveč je ubral pot zgodovinarja, popisovalca in poročevalca. Zastavil si je eksponentno zajebano nalogo, ki pa jo je opravil s surovo odliko, in to je najmanj, kar mu moramo priznati.