Valéry kot tak

Če drži ena od misli Paula Valéryja, namreč, da je knjiga navsezadnje zgolj odlomek avtorjevega monologa, potem lahko rečemo, da je on sam eden tistih avtorjev, ki je svoj notranji monolog dodobra postavil na ogled. O tem priča mnoštvo njegovega pisanja, ki se v glavnem giblje v sferah poezije in esejistike. 

V slovenščini smo ga do nedavnega poznale predvsem kot pesnika. Prvič je poslednji simbolist Valéry pri nas izšel v Liriki založbe Mladinska knjiga pred dobrimi tridesetimi leti. Izbor njegove poezije je takrat prevedel Boris Novak. V zadnjih letih pa v slovenščini lahko beremo tudi njegovo teoretsko pisanje; pred tremi leti je pri LUD Literaturi izšla zbirka njegovih esejev O poeziji v prevodu Varje Balžalorsky Antić. Vzgib za današnjo oddajo pa predstavlja najnovejši prevod hibridne zbirke Valéryjevih kratkih zapisov, aforizmov in zametkov pesmi, Kot tak. Knjiga je konec preteklega leta izšla pri LUD Šerpi v prevodu Suzane Koncut in Varje Balžalorsky Antić.

To je prevod dobršnega dela zbirke, ki se v izvirniku glasi Tel Quel in ki je bila izvorno objavljena v dveh delih tik pred avtorjevo smrtjo nedolgo po koncu druge svetovne vojne. Je zbirka bolj ali manj kratkih zapisov, misli o tem in onem, ki jih je menda vestno zapisoval vsako jutro vse od svojega dvajsetega leta, ko naj bi doživel hudo eksistencialno krizo. 

V slovenščino sta knjigo prevedli dve prevajalki, vsaka posamezne segmente zbirke. Če pri deljenih prevodih obstaja določena nevarnost neenotnosti, sta jo izkušeni Koncut in Balžalorsky Antić uspešno prebrodili. Slog je konsistenten, valéryjevsko oster in mestoma porogljiv. Misli so prevedene, kot so bile zapisane: jasno in neposredno. 

Tu se v slogu kaže tudi Valéryjeva elastičnost. Kot pesnik velja za enega izmed zadnjih, ki je pisal v klasičnem verzu in se upiral prevladi prostega. Njegova močno estetizirana poetika se združuje s pikro ostrino fragmentarnih zapisov, pisanih v kratko ukrojenih povedih. 

Že sam naslov zbirke, Kot tak, bralki predoči namen, s katerim je bila zbirka zapisov objavljena. Kot zapiše Valéry v predgovoru k prvi izdaji zbirke Analekta, ki je tudi vključena v knjigo, ti fragmenti nikoli niso bili namenjeni za objavo in so le avtorjevi zapiski. Improvizacije, presenetljive stvaritve nepozornosti, zametki, in nikakor ne tisti premišljeni. 

Četudi morda prvotno niso bili namenjeni za objavo, ti zapisi ponujajo vpogled v idejni svet Valéryja kot takega. Jasen je njegov stik s kartezijansko tradicijo. Z Descartesom so sicer opravili simbolisti na čelu z Mallarméjem, ki je bil Valéryjev mentor in je zelo vplival na njegovo ustvarjanje. Za razliko od Mallarméja pa se je Valéry ustvarjanja loteval bolj racionalistično. Na Descartesa se v svojih zapisih Valéry nemalokrat tudi neposredno navezuje, četudi včasih nekoliko ironično. V Variacijah na Descartesa zapiše denimo: »Včasih mislim in včasih sem.« 

Avtor sicer stalno niha nekje med poveličevanjem klasike in ironičnim distanciranjem od nje. Njegove bolj konzervativne težnje denimo razkriva zapis o Racinu in Boileauju:»Racine piše Boileauju o II. hvalnici in razpravlja o uporabi besede Nesrečniki namesto Bedniki. Tako drobnjakarstvo, ki ustvari lepoto in atom čistosti, je scela izginilo iz prizadevanja literatov.« 

V svoji spremni besedi k prej omenjenemu prevodu Valéryjeve poezije Boris Novak razglasi: »Paul Valéry ima bistvene zasluge za to, da moderna literatura in literarna veda avtorja ne obravnavata več kot izključnega lastnika smisla svojega dela.«  To se nam ob branju zapisov v zbirki Kot tak potrdi. Valéry zapiše: »Ko je delo enkrat objavljeno, avtorjeva interpretacija dela nima nobene večje veljave kot interpretacija kogarkoli drugega. Moj namen ni drugega kot moj namen, stvaritev pa je stvaritev.«  Spet pa se odnos do avtorja spremeni, ko Valéry govori o kritiki: »Pravi kritik bi si moral prizadevati odkriti, kakšen problem si je avtor (nevede ali zavestno) zastavil, in ugotoviti, ali ga je razrešil ali ne.« 

Težko je torej podati enoznačen odgovor na to, kakšen je tisti Valéry, ki se nam kot tak prikazuje. Ponekod bolj konzervativen, spet drugič presenetljivo luciden in progresivnejši. Morda je zato pred tremi desetletji Novak o njem zapisal še: »Gre za izjave, ki bi jih lahko podpisali tudi teoretiki postmodernizma!«  

Čeprav lahko tovrstne vznesenosti jemljemo s kančkom soli in se ustavimo, preden Valéryja okličemo za preroškega vizionarja itd., lahko cenimo številne pronicljive zapise, ki jih beremo v knjigi Kot tak. No, saj, kako smo že začele: nekako v skladu z Valéryjevo mislijo, da avtor v vsakem od svojih zapisov postavlja na ogled le delček svojega monologa. In tako nujno ostaja kompleksnejši kot tisto, kar je za njim ostalo. Navsezadnje pa: mar ni avtor tako ali tako mrtev? 

Četudi pokopljemo Valéryja kot takega, pa nam preostanejo duhoviti zapisi, ki se ponekod stapljajo z zahodno idejno tradicijo, spet drugič pikro udrihajo po njej. Kot denimo ironiziranje krščanskega nauka v zapisu: »Če je jaz zoprn, potem je stavek "ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe" okrutno ironičen.«  

Večkratni Nobelov nominiranec – a nikoli prejemnik nagrade, Valéry, velja za enega znamenitejših francoskih piscev. Tako se zdi, da smo s prevodom njegovih del v slovenščino kar dolgo odlašali – prvi celosten prevod poezije smo dobili v devetdesetih letih, šele zdaj pa lahko beremo tudi njegova razmišljanja. Če torej ostaja v slovenščino neprevedene toliko klasike, je izdajanje nekanoniziranih ali sodobnejših avtoric še toliko bolj nepopolno. Z nekanoniziranimi imamo v mislih predvsem avtorice, ki morda niso beli moški, ki leta na stoletja vodijo literarni kanon. In to se druži z zavedanjem, da v slovenščino nismo prevedle še niti klasikov, ki jih vendarle želimo poznati. Če jih torej kdaj pa kdaj vzamemo s police in z njih odpihnemo prah, smo zadovoljne, kadar tega nismo storile zaman. Torej: kadar misel preraste avtorja in z nami komunicira. In s pričujočo zbirko je bilo tako. 

Teknilo je Nastji.

Vir slike: LUD Šerpa