Vse je blue

Vse je blue

Recenzija izdelka
14. 8. 2018 - 13.00

Bruno - te lahko kličem Bruno? - tokrat zame ne bo zgolj glasbenik, talentiran multiinštrumentalist, no, bo, a njegov dnevnik zadnjega leta in pol življenja ni inventar glasbenega ustvarjanja ali vaja v spontanem mitoklepaštvu. Modri svet ni posvetilo prijateljem in fanom. No, je, za njih ima najbrž to pisanje poseben čustven zven, meni, ki Bruna nisem osebno poznal in nisem resnični ljubitelj rokenrol viž, gre v njegovem pisanju za nekaj drugega.

Na kateri točki se življenje nekega nekoga prevesi v nujo zgodovinjenja, v lik, zapisan zgodovini. Zakaj beležiti lajf nekoga? Ni danes že vsakdo zgodovinar lastnega življenja? Zakaj in čemu torej brati in verjeti v Modri svet, in to o verjetju ne mislim cinično. Verjeti ali ne verjeti v samobeleženje mini mita na mini sceni. Vsaj po tem dnevniku sodeč se Subiottu jebe za posthumno mitomanstvo v slogu: bil je genij. Bruno je zame lik s konceptom, ki v svojem dnevniku konsistentno beži pred mitologizacijo. Spodmika lastno likovstvo. Bob Dylan v svojih v slovenščino prevedenih Zapiskih neumorno našteva, opisuje in malikuje vse znane in pozlačene face New Yorka, Pahor bi na to rekel: So what! In dnevnik Bruna Subiotta je točno to, so what lastnemu mitu. V Modrem svetu ni znanih alterscenskih fac, ne držijo si štange in kurcev, če nisi z Brunom na piru, te pač ni, z njim na piru namreč. Preprosto.

Kafka se v enem svojih dnevnikov sprašuje, zakaj sploh vzpostavljati odnose s temi monadami, blebetajočimi in stalno mežikajočimi bitji. Je razlog v pripadnosti isti vrsti? Takšna vprašanja si zastavlja prav tisti, ki ne pripada tej vrsti, Bruno Kafka. To vprašanje je ekstrakt Modrega sveta. Bruno Kafka, nepripadajoči lik. Lik, ki voajersko opazuje svojo vpetost v bermudski trikotnik življenja. A ob tem ni Blaž Ogorevc. Orgazmičen v vsakodnevni avtodestrukciji. Njegovo dnevniško ponavljajoči ritual obiskovanja, kot sam pravi, lokalnih lokalov in igriv odnos z natakarskim svetom je povednejši kot tisoč popitih in izbruhanih konjakov.

Absurdnost vztrajanja v absurdnem življenju, ki se z vsakim dnem zgošča, eskalira v nadrealistične fiktivne prigode, ki se po nekaj dneh „vrnejo“ v verizem ljubljanske šank-kulture. Kratke nadrealistične vinjete, ki občasno zapolnijo dnevniški vpis, so skoraj spontana nadgradnja real time grotesknosti. Dnevnik je žanr, kjer se vsakdanje prepisuje v literarno in obratno, literarizira banalnost človekove percepcije. Že omenjeni Kafka v svojem dnevniku kavarniške natakarice opisuje do zadnje pegice na obrazu in istočasno lastno zardevanje. Bruno je v preučevanju anatomije smelejši, malce vulgarnejši, skoraj postmoderen. A oba sta pri tem opravilu iskrena, in to me pri branju Modrega sveta navdušuje. Transparentnost opisa, ki odvrže balast intelektualnih protez, ko se dnevniški zapisi polnijo s citati prebranega, umotvori pametnih fac, ki jih Josef srečuje na jesenskih sprehodih, ali pa s kratkimi recenzijami poslušanih plošč. S tem ni nič narobe, da ne bo pomote, zahteva pa to manj neposredne investicije.

Bruno ni modernističen zapisovalec lastne mentalne fleksibilnosti v prilagajanju zunanjemu svetu. Dnevnik ni prevod in oznanilo njegove notranjščine bralcem. Gre mu za kozmično povezanost vsega živega, za iskanje neke celovitosti, onkraj relacij med potrošniškimi monadami. A to iskanje se izkaže prav v iskanju vsakodnevnih mini smislov, ki vedno znova spolzijo. Bruno, kot rečeno, ne pretirava, rekli bi, da ne pametuje. Jup, vem, kaj ste pomislili tisti, ki ga poznate; ja, res je, v nekem obdobju je bil harekrišnevec. A njegove v dnevniku ponavljajoče eskapade proti mesojedstvu niso moralizatorske, ampak legitimni pomisleki o kozmičnem kanibalizmu. Podobno tudi občasno lamentiranje o lokalnih in globalnih političnih prigodah, nafilano s sarkastičnimi domislicami, v že omenjenih vinjetah dobiva literarno podobo parabol o kapitalizmu.

Sistemska avtodestrukcija je ozadje in izvor lastne, mikro avtodestrukcije, to bi nekako bila glavna premisa dnevnika in Brunove misli v tistem času. Dnevnik je najbrž že po defaultu eksistencialna literatura. Bruno ni nadležen in neprepričljiv v beleženju luzerstva, saj ga, kot rečeno, kontekstualizira. V času, če ponovno parafraziramo Kafko in ga aktualiziramo, ko imamo veliko razlogov za neekonomično izživljanje praznega časa, je luzerstvo ena od legitimnih življenjskih drž. Čas intenzivnega entuziazma umira, smo v času stalnih opustitev in začenjanj. In dnevniški momentum Bruna priča prav o tem. O človeku kozmosa, človeku, ki posluša tokove, ki nas povezujejo tudi z živalmi, ki jih neusmiljeno žremo. To vseprisotnost kozmosa v dnevniku ilustrira z igranjem otrok, ki v zatopljenosti v igro kozmične tokove za trenutek odmislijo, zamrznejo. A kozmos je ves čas njihov neskončni bazen, v katerem čofotajo.

V zadnjih dneh dnevnika - in življenja - se Brunove oči in misli še bolj otresajo balasta življenjskih banalnosti, ki neizogibno vlečejo k dnu, in se obračajo k sebi. A Bruno pričakovano ne oznanja pričetka bolezni, ne piše in razglablja o diagnozah, njegovi zapisi le tiho in mučno postajajo vse bolj lapidarni, omejeni na bližino in bližnje. Pomenljivo je glavni akter zadnjih zapisov maček Zdravko. A misli Bruna so osredotočene in jasne, ravno dovolj pogumne. Bruno kljub bližini konca ne zapade v sentimentalno motrenje notranjih občutij, še manj anesteziji nostalgije, ostaja zunaj, pri telesih. Čakanje na smrt se zapisuje kot dnevnik odtrganja od tega sveta. Modrega planeta, ki ga ne bo pogrešal, kot zapiše v zadnjem zapisu na dan svoje smrti. Smrt je za prebivalca kozmosa katapultiranje v nebeško svetlobo. Vse je blue. Zato brez žalovanja.

Za konec citat dnevniškega zapisa, ki povzame pisanje Bruna Subiotta:

„Hvala bogu, živ sem, popoldan je. Ne bom več pisal, razen če, ker je naporno. Komaj držim kuli.

Sem se pa končno spomnil usodne fraze, ki bi smiselno odražala moj obstoj.

Usodna fraza kot definicija: NIČ USODNEGA.“

Leto izdaje: 
Avtorji: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Super, da se o tem kaj napiše, sej kdo drug, kot rš.

Zakon. Kje se loh nabavi knjigo?

Kontaktiraj njegovo ženo Namito za knjigo

dober, nepretenciozen tekst

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.