Poslanica

Dva nula dva štiri, idemo! Fak, kako te bomo zajahali in jahali, dokler boš trajalo. Živeli! Srečno! Zdravo!

*

O nebo nad menoj, ti čisto! Globoko! Ti brezno svetlobe! Ko te gledam, drgetam pred božjim poželenjem.

Vreči se v tvojo višino – to je moja globina! Skriti se v tvojo čistost – to je moja nedolžnost!

Boga zagrinja njegova lepota: takrat skrivaš ti svoje zvezde. Ti ne govoriš: tako mi oznanjaš svojo modrost.

Nemo si mi danes vzšlo nad hrumečim morjem, tvoja ljubezen in tvoja sramežljivost govori razodetje moji hrumeči duši.

Da si prišlo lepo k meni, zagrnjeno v svojo lepoto, da mi govoriš nemo, odkrito v svoji modrosti:

O kako ne bi uganil vsega sramežljivega tvoje duše! Pred soncem si prišlo k meni, najbolj samotnemu.

*

Zasijem naj ti v slepoto, sonce, se z jedrno buciko prikradem do sredice očesa, brez dotika ustoličim tip, zmaličim ti bedo, da se boš ozdravil od sebe, ker ne zaupaj svoji pač živeti danosti, niti ne, da ne obstajaš, da si neka votlost v praznini, snov, sesirjena masa, maša scientističnega šamanizma; zdriz, kriza, kri in nič niso nič manj presanjano kurirani, spomini pač, domiselna kurba, ki naj se ji vlačuga zastonj prodaš; substanca je anekdota, ne skrbi, ni strašna izgubljenost v brezčasju prisotnosti, ne boš postal terorist, podrt svet je zgolj defloracija, ki ti šele odpre svetovnost: redno boš menstruiral, noseč boš, rodil pa splavil pa masturbiral, nedonošence boš vzgajal in uničeval zdrave in naj te ne žalosti menopavza, nasprotno, takrat boš šele seval živost, radioaktiviral modrost, zdržal žarenje in bo sonce pred neprebojnostjo tvojega videnja sramežljivo umaknilo svoj deviški pogled.

*

Slika: Wikimedia Commons