Zgodbarska goba

Oddaja
25. 4. 2021 - 20.00

Eno izmed temeljnih filozofskih vprašanj preteklih nekaj stoletij je naslednje: sem kot človek vpet v sosledje vzročno-posledičnih povezav ali pa sem kot človek svoboden, da v svetu uveljavljam lastno gotovost? Skoraj se že zdi, da tretja možnost ne obstaja. A z Merleau-Pontyjem lahko rečemo, da »nam analiza izražanja približa skrivnostno naravo lastnega telesa. To ni skupek posameznih delov, ki bi temeljili na sebi, in tudi ne preplet enkrat za vselej določenih procesov – ni tam, kjer je, in ni to, kar je – saj vidimo, da v sebi skriva pomen, ki ne prihaja od nikoder in ki ga usmerja v svojo materialno okolico ter sporoča drugim utelešenim bitjem«.

Takšen pogled nam razodene, zakaj prispodoba človeškega miselnega sistema kot drevesa ni najbolj posrečena. S premikom svojega telesa dosežem vstop v skupek novih okoliščin, ob katere brusim svojo ekspresijo. Zgodi se trenje, ki na nek način že je svet. A ta svet ni niti popolna vpetost niti popolna zmožnost samoniklosti, saj samoniklost poraja vpetost in obratno. Poleg tega nobena ekspresija ni popolnoma pozitivna. Pomislimo, kako pogosto se v vsakdanjem življenju motimo – slišimo napačne stavke, oblikujemo napačne sklepe, delamo napačne izbire. A tem napakam pogosto sledijo ovedenja, katerih pomen preseže pomen prvotnih – pozitivnih –  informacij. Napaka prispeva. V vso zaznavo in ekspresijo je vpleten moment negativnega, ki nas razpre svetu, da lahko svet razpre nam samim. V takšnem svetu opazimo Menonov paradoks: kot subjekti ne moremo biti jasno definirani še pred vstopom v odnos, odnos pa ne more obstajati brez naše polnovredne udeležbe. 

 

Podobnega nas učijo tudi gobe, o katerih bo danes govora. Antropologinja Anna Tsing japonske gobe macutake razume kot pripovedovalke pomembne zgodbe našega časa: zgodbe o prekarnosti. Macutake ji pomenijo bežiščnico iz tradicionalne antropologije, katere metodologija se je v sodobnem globaliziranem svetu, polnem ekonomskih in političnih migracij, slabo postarala. Četudi so bili tradicionalni antropološki pristopi iz 60-ih in 70-ih let prejšnjega stoletja uspešni pri zbiranju informacij o različnih kulturah, pa niso bili prilagojeni mišljenju kontingentnih prepletov, ki so v sodobnosti postali bolj pravilo kot izjema. Kako naj denimo s pomočjo tradicionalne antropologije povemo kaj o Anni Tsing – pol Kitajki, pol Američanki, ki poučuje antropologijo na mednarodni fakulteti na Danskem?

Tsing je bila rojena leta 1952 v ZDA. Pravi, da so v Cincinnatiju, kjer je nekaj časa odraščala, mnogi Američani »otroke mešane rase«, med katere je spadala tudi sama, posmehljivo razumeli kot klasične dokaze za to, da se »ljudje različnih ras slabo mešajo med sabo«. V takšnem rasno polariziranem okolju, kjer je na nobeni strani niso sprejeli medse, ker je bila pač nekaj vmes, je razvila zanimanje za »vse vrste razmetanosti« – za zapuščene ekonomsko-politične predele, ki se izmikajo zaobjemljivosti v jasen sistem razlage in namesto tega delujejo kot pozivi k nadaljnjemu, predvsem pa k skupinskemu raziskovanju. 

izjava

Macutaka je na Japonskem visoko cenjena že tisočletja, a ni popolnoma jasno, kako in od kod se je razširila na druge dele sveta. Nekateri strokovnjaki menijo, da se macutaka ne širi niti s svojimi letečimi sporami niti s človeškim prenosom, pač pa izključno s simbiotskim širjenjem s pomočjo določenih vrst dreves. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je cena lesa na svetovnem tržišču padla tako nizko, da so lastniki žag začeli opuščati svoj gozdarski posel, je ostanke žag in posekanih dreves začel preraščati borovec vrste Pinus contorta, z njim pa so se začele v podtalnih mrežah razširjati tudi macutake. Istočasno so azil v ZDA dobili begunci iz Laosa, Kambodže in Vietnama. Ker jih ni privlačilo bivanje v tesnih mestnih sobicah, kamor so jih posadili azilni birokrati, so se nekateri izmed njih preselili v gozd, kjer so našli macutake, ki so jim bile znane iz domačih krajev. Sčasoma so si postavili šotore na obronkih gozda, kjer so lahko svojo dnevno bero prodajali po visokih cenah. Večina te bere je po verigi preprodajalcev potovala prav na Japonsko, kjer so macutake iz gozdov skoraj izginile. Kdo je torej komu kaj prodal? In kdo na koga vplival? 

Pozna devetdeseta leta prejšnjega stoletja, Oregon, ZDA. V gozdu je mrzel večer, trije azijski priseljenci pa se v šotoru stiskajo drug ob drugega, da bi se obranili pred nočnim mrazom. Gozd je njihov dom. Delijo si ga s številnimi drugimi priseljenci v šotorih, pa tudi z nekaterimi lokalnimi odvisniki in vojnimi veterani. Utrujeni od dolgega dneva v gozdu in željni spanca zaspijo prepletenih rok in nog, v toplini skupnega telesa. Vonj jeseni jim vzbuja nostalgijo po domačih krajih in gozdovih, ki so jim nekoč nudili zavetje in preživetje. Zdaj zavetje in preživetje nudijo samim sebi – in drug drugemu. Razen pikantnega vonja, ki še med spanjem sili v njihove nosnice, ne obstaja zanje nobena gotovost več. Tresavica njihovih objetih, prepletenih teles ob majhnem plinskem gorilniku se polagoma poleže – kot da jih ne bi več zeblo. Zavlada popolna tišina, dihanje se upočasni. Zjutraj se nobeden izmed njih ne prebudi. Njihovi životi so objeti in negibni. Ogenj je ponoči ugasnil, plin pa ušel – vsi trije so se zadušili v njegovi poplavi.

 

Gozd je naslednje jutro drugačen – druge skupine azijskih priseljencev v Ameriki podirajo svoje šotore in jih selijo na drugo stran gozda. Duhovi, pravijo, te lahko paralizirajo in ti vzamejo besedo.

Kaskadsko gorovje je ena najdaljših ameriških gorskih verig, njegov najvišji vrh, 4392 m visoki Mount Rainier, leži v Washingtonu. Gorovje se razteza od Britanske Kolumbije skozi Washington in Oregon do severne Kalifornije. Pikantni vonj, ki se širi iz podtalja gorskih gozdov, je vonj gob macutak. Še posebej močan je v oregonskih hribih. Po smrti trojice azijskih Američanov v Oregonu je ameriška gozdna uprava posegla v organizacijo gozda: daleč od duhov, pred katerimi so drugam zbežali skoraj vsi človeški prebivalci gozda, je vzpostavila mrežo taborov z dostopom do vode in plastičnih stranišč. Na neudobje so bili azijsko-ameriški prebivalci gozda navajeni – struktura novega »tabora« jih je spominjala na improvizirana taborišča prosilcev za azil, v katerih so nekateri izmed njih v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja preživeli več kot desetletje. Vse v tem novem gozdnem taboru je spominjalo na begunsko taborišče: skopo in natančno odmerjeno zemljišče, odsotnost osnovnega higienskega udobja in prisotnost drugih azijskih Američanov, združenih v nekaj etničnih skupin. Na enem koncu Mieni, poleg njih Hmongi; dober kilometer stran pripadniki ljudstva Lao ter njihovi sosedi, Kmeri. Vmes je tudi nekaj lokalnih vojnih veteranov in odvisnikov od drog, a po navadi živijo ločeno od priseljenskih skupin. 

Ljudstva, ki so še pred nekaj desetletji bivala na drugem koncu sveta, sedaj živijo v Oregonu, združena v istem gozdu. Kaj jih združuje? Svoboda, ko sledijo pikantnemu vonju, odhrknejo zemljo, potipajo pod njo, odtrgajo na pravem mestu, prodajo po najvišji možni ceni. Ali z besedami enega izmed nabiralcev: »Bude tam ni.« A prebivalci ljubijo svoj gozd, v njem se počutijo bolj domače kot v pretesnih mestnih sobicah, kamor so jih posadile azilne službe. Ljubijo tudi način življenja, ki jih sili v iskanje, v sledenje svojemu nosu. Med njimi prepoznamo staro gospo, babico, ki je zapustila svojo vnukinjo, ker se v mestu počuti nelagodno; moškega srednjih let, ki je v gozd zbežal zaradi slabih delovnih razmer v mestu. Vse pa v gozdu združujeta dva razloga, ki sta v bistvu en sam: prvi, svoboda, in drugi, macutaka. 

Jean Baudrillard je v svojih razglednicah o geoloških temeljih ameriške »svobode« zapisal, citiramo: »Če živahnost prihodnosti sploh še kjerkoli obstaja, potem zagotovo obstaja v Ameriki. A kljub temu ta svoboda, ki jo ščitita prijetnost rastlinja in akademska odprtost, postane zopet svoj lastni jetnik, omejena s prekomerno zaščito narave in družbe, kar naposled postane vir agonij jetnišničnega kozmosa.« Svoboda teh prišlekov ni čisto ameriška, čeprav je malo tudi takšna;  svoboda kot vrednost postane osnova, na katero se odzovejo, in to na bolj »ameriški« način, kot bi si Amerika morda upala priznati. Dražbe gob, ki jih izvajajo na svojih odmerjenih zemljiščih, se vsakič udeleži nekaj deset preprodajalcev, ki želijo zaslužiti s preprodajo macutak na Japonsko, kjer so ljudje že za slabega pol kilograma pripravljeni odšteti nekaj sto evrov. Dražbe z macutakami so v nekaterih pogledih bolj divje kot borza – za razliko od borze se na dražbah z macutakami ne da »napihovati mehurčkov«. Kupci poskušajo oblikovati klape, s katerimi bi redno trgovali, a nabiralci ne čutijo potrebe, da bi prodajali samo enemu kupcu. Zato jim kupci dvorijo s hrano, kavo ter opojnimi pijačami. Vendar prodajalci, rednih strank kljub temu nimajo – prodajo prepustijo metu kocke.

»To je pravi kapitalizem!« se morda navdušujejo številni ekonomisti – vendar jih moramo razočarati: v tem kapitalizmu ni kapitala. Veliko je rok, ki si predajajo denar, vendar se ta denar vedno izmuzne, še preden je pretvorjen v naložbo. Pa lahko priznamo vsaj to, da v tem sistemu obstajajo tržni mehanizmi? Ne zares – celotna poanta prostega trga je nižanje cen, kar dobavitelje sili v proizvajanje dobrin na učinkovitejše načine. V Oregonu pa se tržno tekmovanje eksplicitno osredotoča na višanje cen, saj vsi vedo, da so na drugem koncu sveta za macutake pripravljeni odšteti ogromne vsote. 

A nad njimi se pritožujejo sprehajalci iz mesta, ki gozdno upravo svarijo pred posledicami človeške udeležbe v gozdu. Medtem nabiralci svoje udeležbe v gozdu ne razumejo kot invazivne, saj so v gozd prišli ravno zaradi občutka invazivnosti, ki so ga čutili v mestih. Gozdna uprava poskuša nadzorovati nepredvidljivi tok prišlekov, vendar gozda nikoli ni bilo zares mogoče nadzorovati – v njem nikoli ni primanjkovalo nabiralcev, takšnih in drugačnih. V začetku 20. stoletja so v Kaskadsko gorovje prihajali japonski priseljenci, ki so študirali v javnih šolah ali pa se zaposlili v takrat še perspektivni lesni industriji. Ko so se povezali v tesnejše skupine in začeli pridelovati zahtevne pridelke, predvsem cvetačo in ribez, so v gozd prihajali ob vsakem letnem času. Spomladi po praprot varabi, poleti po kalčke fuki, jeseni pa po gobe – macutake. Japonski vsakdan ni bil primeren za razkazovanje v javnosti, so se pa lahko nekatere navade obdržale kot »ločeni dodatki k uprizarjanju ‘ameriških identitet’. Nabiranje ameriških macutak se je med Japonci razširilo, a zgolj v »piknik različici« tega običaja. Ljudje so se naučili peči hamburgerje in pice, s svojimi otroki pa so se pogosto pogovarjali izključno v angleščini. Mama Anne Tsing je v Oregon pobegnila iz Kitajske: »Verjela je, da bi nas, če bi doma govorili kitajsko, sčasoma začele izdajati sledi naglasa, ki bi nas razkrile kot “ne čisto Američane”.« Celo jedi iz macutak so postajale kozmopolitski hibridi, ki so prekršili vse japonske kulinarične principe. Priseljenci so vstopili naravnost v talilni lonec: odpovedali so se svoji preteklosti in z izobraževanjem v javnih šolah postali polnokrvni Američani. Prvi valovi azijskih priseljencev – Japoncev v 70. letih 19. stoletja – so ameriško identiteto, s tem pa tudi pojem svobode, razumeli drugače, kot jo razumejo priseljenci, ki so v Ameriko migrirali po letu 1965. Večina slednjih je sicer imela dostop do osnovne jezikovne izobrazbe in osnovnega službenega usposabljanja, vendar jim je to le redko pomagalo dobiti službo. Prepuščeno jim je bilo, naj znotraj ameriške družbe najdejo svojo pot.

Anna Tsing prekarnost definira kot »zmožnost biti ranjen od drugega«. Pravi, da nam toga ideja prekarnosti kot ločenega preostanka v sicer dobro delujočem sistemu jemlje priložnosti, da bi se naučili razmišljati skozi prekarnost. Prekarni trgi nimajo teleologije, vzbrstijo naključno in raztreseno. Nepredvidljiva srečanja neprenehno preobražajo prekarna postajanja. Propad stabilne skupnostne strukture te vpne v spreminjajoče se asemblaže, preko katerih se širi okužba informacij in afiliacij. V tem smislu je tudi celoten gozd prekaren. Nič v njem ni sestavljivo v zgodbo, v kateri bi se skladale vse izmed pripovednih ravni. Okužbe se množijo po čudnih ključih. 

Virtualna platformna ekonomija in tranformacije dela
 / 7. 3. 2021

Nabiranje macutak v Kaskadah je povečini nenadzorovano. Večina nabiralcev razume, da zgodba gozda ni samo ena – sledenje nizu nedoločnosti jih naposled pripelje h gobi, dražba pa k zajetnim dobičkom. Gobe po visokih cenah prodajajo kupcem, ti pa jih posredujejo nadaljnjim kupcem, ki gobe posredujejo sorterjem. Naloga sorterjev je, da ocenijo kakovost gob in jih na tej podlagi razdelijo v več razredov. Ko so gobe nabirali japonski priseljenci v Ameriki, so jih nabirali za užitek ob obujanju japonskih običajev – sodobni azijski priseljenci pa gobe nabirajo za nepredvidljivi dobiček. 

Z gobo si delijo zgodbo o prekarnosti. To zgodbo primerjajmo z zgodbami Afričanov, ki so v sedemnajstem stoletju obdelovali plantaže v portugalskih kolonijah v Južni Ameriki. Ti so si s svojimi pridelki delili neko drugo zgodbo – zgodbo o suženjstvu. Plantaže sladkornega trsa so bile nadzorovane do zadnje podrobnosti – vsak meter zemlje je moral biti predvidljiv, saj so si portugalski kolonialisti prizadevali za večni napredek v rodovitnosti svojih plantaž. Če so predvideli dobiček, so lahko predvideli tudi nadaljnje naložbe, in če so predvideli obnašanje svoje delovne sile, so lahko predvideli dobiček. 

To zmožnost podjetja, da širi svoj projekt brez menjave projektnih okvirov, poimenujmo skalabilnost. Skalabilni projekti priznavajo samo tiste podatke, ki že ustrezajo projektnim okvirom. Vsak projekt, ki svoje subjekte in sredstva razume kot samoumevne in vnaprej definirane enote, je v večji ali manjši meri skalabilen. Kot je poudaril antropolog Sidney Mintz, so bile plantaže sladkornega trsa osnovni model za tovarne v obdobju industrializacije – tovarne so v svoje načrte vgradile alienacijo plantažnega tipa. Ker so proizvajalci in distributerji vedno večji del sveta videli skozi očala plantažne skalabilnosti, so vlagatelji začeli izumljati različne vrste potrošnih izdelkov. Sčasoma so ugotovili, da je lahko prav vse na tem svetu – in onstran njega – skalabilno in zato izmenljivo v tržnih valutah. Utilitarizem, ki se je skril v »znanost« sodobne ekonomije.

Anna Tsing zapiše: »Pravijo, da je bila macutaka prva živa stvar, ki se je razrasla na ruševinah Hirošime po razdejanju, ki ga je tam povzročila atomska bomba.« Macutaka je prekarka, ki se upira plantažnim pogojem in načrtovanju svojega trga. Ker je na Japonskem danes izjemno redka, si številni japonski znanstveniki belijo glavo s tem, kako bi jo naredili bolj skalabilno, dostopnejšo množici. Spet drugi, med njimi profesor K., ki ga je Anna Tsing spoznala na svojem potovanju po Japonskem, prisegajo na nostalgijo, ki naj bi obudila japonsko tradicijo ročnega urejanja gozdov. Nič čudnega, zatrdi profesor K, da se Američani bojijo človeške udeležbe v gozdu, če sami gozdni delavci uporabljajo težke kovinske instrumente za redčenje gozda. A takšen odnos do gozda, še doda, je prisoten tudi pri mnogih sodobnih Japoncih. Kako je to možno?

Pred drugo svetovno vojno so Američani v mnogih pogledih sledili uvidom japonske gozdne politike, po ameriški zmagi pa se je trend spremenil. Po japonski predaji v vojni so ameriški okupatorji na Japonskem uvedli svojo gozdno politiko, zaradi česar so bili japonski gozdovi nekaj let praktično nerazločljivi od ameriških. S polnimi pljuči napredka je ameriška avtoriteta v japonske gozdove vnesla idejo skalabilnosti. V ZDA je to pomenilo odprtje javnih gozdov domačim zasebnim podjetjem, na Japonskem pa pretvorbo javnih gozdov v drevesne plantaže. Endemične borovce, ki so dolga stoletja bivali v simbiozi s podtaljem, so posekali. V razdejanje so posadili borovce tistih vrst, katerih les je ustrezal svetovnemu tržišču. S tem so možnost življenja odrekli tudi macutakam, ki z endemičnimi borovci bivajo v simbiozi. Po drugi svetovni vojni so Japonci še naprej sledili ameriški taktiki – leta 1953 so subvencionirali preureditev gozdov v plantaže japonskih tis in cipres, leta 1954 pa gozd uradno odprli za vojaške treninge.

A veter ekonomskih idej ni pihal samo v eno smer. Po nenavadnem spletu dogodkov so v 20. stoletju mnoge japonske ideje o ekonomiji pripotovale na Zahod. Zgodba sega še v 19. stoletje. Leta 1853, po tretjem »napadu črnih ladij«, ko so ameriške ladje obkolile strateško pomemben japonski zaliv Uraga, da bi od Japonske izsilile odprtje stoletja zaprtih meja, se je japonska ekonomija odprla širnemu svetu. Mnogi Japonci »napad črnih ladij« razumejo kot neposredno uničenje Japonske. Japonski otroci so se začeli izobraževati v ameriških šolah in se po koncu študija vrnili na Japonsko, kjer so uveljavljali napredek, o katerem so brali v ameriških šolskih učbenikih. A Japonska nikoli ni bila država korporacij, saj je geološko gledano otoška država, v kateri je morje kot glavno prometno ožilje vedno igralo pomembno vlogo. Po več kot dvestoletni izolaciji so bili japonski trgovci dodobra izurjeni v menjavi. Da bi lahko z dobrinami oskrbeli celotno otoško verigo, ki so ji vladali nepredvidljivi vremenski pogoji, so morali izredno dobro organizirati delo in distribucijo. Ameriška izobrazba je pomenila za mlade Japonce zgolj podstat za obširnejši, japonski projekt: organizacijo globalnih dobavnih verig. 

Japonski projekt je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja končno obrodil sadove – le dobro stoletje po odprtju meja je Japonska postala ena največjih tehnoloških in ekonomskih sil. Zaradi strahu pred njeno gospodarsko nadvlado je Amerika močno omejila uvažanje japonskih izdelkov – a ker so bili Japonci izurjeni predvsem v organizaciji dela in distribuciji proizvodov, niso videli v tem nikakršnega problema. Zaradi obvladovanja čezmorskih povezav so japonski poslovneži lahko zaposlili tuje delavce in jim naročili, naj obdelujejo tuj pridelek - stara ideja v novi preobleki. Pridelek se je naposled vrnil k Japoncem, ki so ga prodali tujemu zasebniku ali državi, ti pa naprej – Ameriki. V 90. letih je japonski projekt prepričal tudi ameriške korporacije, ki so se znebile skorajda vse proizvodnje. Kot ameriško oporišče v japonski distribucijski verigi se je oblikovalo podjetje Nike, ki je svoj uspeh gradilo na ameriškem slogu oglaševanja in japonskem znanju vzpostavljanja globalnih dobavnih verig.

Kdo je torej komu kaj prodal?
In kdo se je česa prvi spomnil?

 

Oregonske kaskade, 2010. Gozdna tla so suha in kamnita – uničena od treh desetletij težke lesne industrije. Iz njih poganjajo samo še trhla debelca navadnega bora. Razlomljen gozd se zdi kot iz znanstvenofantastične nočne more – njegovi mnogovrstni prebivalci so videti kot prišleki iz drugega časa in prostora. Leta 1989 so se zaprle še zadnje lesne tovarne; podjetja, ki so zrasla na obljubah napredka in industrije, so zapustila razdejan gozd in se preselila v druge regije. Vzhodne kaskade –  nekoč zlata jama industrijskega dobičkarstva, danes gozdna razbitina in kopica preperelih ostankov tovarniških infrastruktur. 

A to ni zgodba o uničenju: nedolgo po industrijskem razdejanju je iz ameriških in japonskih tal pokukala macutaka. Navadni borovci, njihovi simbiotski partnerji, so vedno med prvimi, ki poženejo na uničenih območjih. Tako Američani kot Japonci si že leta prizadevajo razumeti macutake, da bi jih podredili zahtevam predvidljivosti sodobnega trga. A te prekarne gobe vedno znova poženejo v najbolj nepredvidljivih količinah in na najbolj nepredvidenih mestih. Polni jih uničenje, razumejo pa jih tisti, ki so bili uničeni. Kako torej nadaljevati s te ničte točke? 

 

Oddajo je pripravil vajenec Jaka, pomagala je Nika. Lektorirala je Nataša. Tehniciral Linč, brala sva Muri in Nika.

 

Aktualno-politične oznake: 
Avtorji: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.