Bilo je nekoč ... na avstrijskem Koroškem

Bilo je nekoč ... na avstrijskem Koroškem

Oddaja
3. 7. 2020 - 13.30

Avstrija! Dežela rajnka, srčika starodavnega habsburškega cesarstva! Ječa in mati narodov! Večni branik civilizacije pred invazijo hord z juga in vzhoda, kladivo prave cerkve za protestantsko herezijo!   

Habsburški imperij – Nova Zgodovina (Pieter Judson, Sophia 2018)
 / 24. 4. 2020
Usoda je hotela, da sem prav v stotem letu plebiscita, ki je, 10. oktobra 1920, zabil enega mnogih žebljev v krsto matere Avstrije, začetek poletja preživel v Celovcu. Sredi Koroške, kjer je oni oktobrski dan deželna meja prerasla v manj prepustno državno. Kljub radosti, ki je prežemala trenutke krojenja nove države Slovencev, Hrvatov in Srbov in odtlej menda tudi lastne usode na eni strani nove meje, in veselju, da so uspeli ohraniti košček še nedavno mogočnega imperija, na drugi, je marsikateremu obmejnemu prebivalcu nova ločnica pomenila neprijazno oviro. Morda torej ni nenavadno, da v Celovcu nisem zaznal še nobenih priprav na obeležitev stoletnice plebiscita.

Celovec je sicer lično majhno mestece, prestolnica zdajšnje avstrijske dežele in nekdanje habsburške vojvodine Koroške. Z bregov Vrbskega jezera seže pogled proti jugu do mogočnih Karavank, ki so ljudem že davno predstavljale težko prehodno prepreko. Kot številne “naravne ovire” je tudi ta postala politična meja med Koroško in Kranjsko deželo. Proti severu se od mesta k osrčju Avstrije in civilizirani Evropi razprostira Celovška kotlina. Kot mi je namignilo začudeno vprašanje prijateljice z Dunaja, češ, »kaj boš delal v tistem delu Avstrije«, se resnična civilizacija za severnejše Avstrijce začne šele nekje nad Koroško.

Takle splošen oris zato, ker mi Celovca in Koroške ni bilo namenjeno zares okusiti v njuni celovitosti. Zato vam lahko ponudim zgolj partikularno kúpico vtisov - kot so se udejanjili za okni in zidovi Koroškega deželnega arhiva. Kogar bi zanimalo proučevanje koroške preteklosti v primarnih virih, mu je namreč priti v Celovec, in tako sem se na to pot odpravil tudi sam. Z vratarjem v arhivu sva se vsako jutro pozdravila, nato pa sem po temeljiti razkužitvi dlani vstopil v čitalnico. Z drugimi raziskovalci preteklosti smo sprva zamaskirani, nato pa kar golobradi vsak dan hlastno preletavali staro gradivo. Vsak na svojem strogo ločenem delovnem prostoru, ki je s številnimi fondi pravcati univerzum, bežen vstop v pretekla obdobja. Od jutra do poznega popoldneva je v čitalnici slišati zlasti  prelaganje listin in šum papirja, škrabanje svinčnikov in šklepet tipkovnic prenosnih računalnikov. Tako kot v katerikoli knjižnici, le vonj je nekoliko drugačen. Starožitni vonj, ki spomni na predavanja iz zgodovine, na katerih ti je profesor na srce položil, da je zgodovinske vire nujno vsrkati z vsemi čutili. Vsako listino najprej pazljivo premeriti, jo nato povonjati in okusiti ter tako zajeti njen duh časa.

Če že beremo zgodovinske vire, zakaj ne bi brali tistih, ki pričajo o živinoreji? S pomočjo teh listin iščem v arhivu vpogled v življenja Ratečanov in drugih, ki so po prvi svetovni vojni in plebiscitu ostali na južni ali severni strani koroške meje. Ti so stoletja gnali živino na poletno pašo nad Ziljsko in Kanalsko dolino. Kot so radi povedali za sodne zapisnike v sporih med vaškimi skupnostmi o upravičenosti paše na planinskih pašnikih, so Ratečani onkraj odmerjene meje pasli že od »starih časov« oziroma »kamor seže spomin«. Svoje pravice so dokazovali z listinami, ki datirajo v čase, preden je Krištof Kolumb s svojim odkritjem Amerike kruto prekinil časovnico zgodovine in prestavil svetovno prebivalstvo iz srednjega v novi vek.

Spomladi so torej že od pamtiveka pasli na gmajnskih pašnikih blizu vasi, poleti pa so živino pastirji gnali na oddaljene planine, kjer so praviloma ostali do jeseni. Zato je bilo pogosto treba ponovno opomniti ali razsoditi, na katerem delu planine sme neka vaška skupnost pasti in pri katerem izviru napajati živino. Spori so se večkrat zaostrili, kot na primer tistega, znabiti vročega junija leta 1625, ko je Valtin Guggi hodil po »svobodnih cestah« in so mu podložniki samostana Arnoldstein »kot pristojbino na povsem nepravičen način odvzeli par volov«. Vegensberški grof je moral upravnika samostana še dolgo prositi, naj njegovemu podložniku vrnejo zaplenjena vola. In mudilo se je, beštiji sta bili namreč »visokopotrebni za delo na poljih«!

Skozi južno Koroško je svojčas tekla tudi pomembna trgovska žila. Po njej so mimo Celovca, po Kanalski in Ziljski dolini, proti romansko govorečim krajem gnali sivokožno govedo, katerega eksotično meso so cenili želodci beneških veljakov. Nazaj na vzhod pa so trgovci in tihotapci z volovsko ali konjsko vprego tovorili oljčno olje, morsko sol in sladko italijansko vino. Ob cestah so bile gosto posejane mitninske postaje, ki so se jim spretnejši trgovci - v virih kar tihotapci - kadar je bilo le mogoče, izogibali. Marsikateri izmed njih je, ko so ga oblasti ujele, trdil, da za mitnico ni vedel. Občasno nastopi v sodnih spisih priča, ki trdi nasprotno: obtoženega da je opomnila, naj na mitninski postaji plača pristojbino. Kdo more danes reči, ali so obtoženi za mitnico res vedeli in ali so jih priče res opozorile? Morda se jim je nenamerni tihotapec kdove kdaj zameril …  A kakšna zamera je to morala biti, da si je bilo za maščevanje vredno nakopati smrtni greh krive prisege?!

Celovec v slovenski nacionalni narativi marsikje zavzema podobno mesto, kot ga ima Trst. Območje, ki naj bi bilo naše in po krivem izgubljeno, kot par Guggijevih volov. To dokazujemo tako trdovratno, kot so Ratečani dokazovali pravico do paše. Kakorkoli že, Celovec z okolico je pristal onstran meje, z njim pa so za ločnico ostali tudi nekoč z živino obljudeni pašniki obmejnih prebivalcev. Svoj nekdanji tihotapski značaj pa je mesto ohranilo še v časih socialistične Jugoslavije, ko so iz njega v očetnjavo pritekale kapitalistične dobrine.

Kot Slovencu mi je bilo prehajanje meje na tedenski ravni precej olajšano, pred in za mano so na prelazu Podljubelj rajši ustavljali in pregledovali vozila z romunskimi, bolgarskimi ali drugimi južnejšimi registracijami. Meni pa so avstrijski varuhi skorajda-civilizacijskih-meja brez pregleda osebne izkaznice zgolj pomignili, naj grem naprej. Hja, tako pač je, če si iz bojda bolj civiliziranih delov šengenske Evrope. Lahko se paseš tudi v Celovcu.

***

Aktualno-politične oznake: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness