Steven Barnes, Critical art ensemble

Kje je meja med umetnostjo in aktivizmom, kaj in kdo jo določa, zakaj ostaja umetnost zamejena z lastnimi mehanizmi reprezentacije? Če umetniki izražajo oziroma reprezentirajo svoje ideje skozi različne medije in se s tem hote ali nehote distancirajo od dialoga, so na drugi strani aktivistične prakse močno zaznamovane z različnimi debatnimi formami. Če umetnost kot jo poznamo - oziroma večinska umetnost - prej zgolj zastavlja vprašanja, kot da bi se zapletala v debato s svojim občinstvom, se aktivistični projekti aktivno ukvarjajo tudi z iskanjem odgovorov na pereče družbene problematike. Njim gre tudi za izumljanje in prakticiranje novih modelov, kot je denimo živa demokracija, medtem ko večinska umetnost v tej zvezi občutno zaostaja. Večinska umetnost nedvomno ostaja elitistična, tudi takrat, ko koketira z aktivizmom, s kritičnostjo. Kar ponavadi počne z določenim časovnim zamikom. V neizogibnem prepletu z neoliberalizmom navzema njegove mehanizme, je poblagovljena, samocenzura pa ji je inherentna.

Umetniški kolektiv Critical Art Ensemble je eden tistih akterjev v polju sodobne umetnosti, ki se je s svojim dolgim delovanjem od leta 1987 do danes vpisoval v pomembne loge sodobne umetnosti. Člani kolektiva so že v njegovem imenu izpostavil kritičnost kot osrednjo os svojega delovanja, zato ne čudi, da so se veliko ukvarjali z različnimi oblikami upora skozi umetnost in ob njej, bodisi v realnem ali virtualnem prostoru.

V pogovoru s Stevenom Barnesom, ustanovnim članom Critical Art Ensemble, ki smo ga vodili ob njegovi ljubljanski predstavitvi v organizaciji zavoda Aksioma, smo se že takoj na začetku premisleka o vlogi kritične umetnosti dotaknili samocenzure in morebitnih povezav umetnosti s sodobnimi uporniškimi gibanji. Slišali smo tudi Stevenovo stališče do gibanja Occupy.

// posnetek pogovora //

V navezavi na razvpiti primer aretacije Steva Kurtza, prav tako ustanovnega člana Critical Art Ensemble, ki je potekala z asistenco ameriškega FBI, smo Stevena vprašali o njegovem stališču do udeležbe v galerijskem sistemu. Ta primer je skupina namreč „prevedla“ v prostorsko postavitev, ki jo sedaj predstavlja v različnih galerijah. Kaj torej pomeni umestitev tovrstnega ekscesa v galerijo in kaj v resnici s takšnim poumetnostenjem dosežemo?

// posnetek pogovora //

Biti politično ozaveščen umetnik velikokrat pomeni biti kolateralna škoda neoliberalnega sistema, ki kreativne vložke posameznikov nenehno predeluje v svojih strojih za nevtralizacijo. Samo slaven umetnik je namreč „uspešen“. Represija, ki ji je bil podvržen Kurz, je povsem plastična ponazoritev radikalnega terorja neoliberalizma. Slišali smo, da je Critical Art Ensemble sodeloval z družbenimi gibanji, vendar v omejenem obsegu. Današnje razmere pa preprosto narekujejo hibridizacijo umetnosti in aktivizma. In ravno kritični aparat je tisti, ki jo omogoča. Da je to tako, nam dokazuje tudi Critical Art Ensemble. Vprašanje kvalitete te hibridizacije pa je vedno odprto za poglobljeno analizo.